Življenje je lepo, dokler traja. Pa je to res? Ja, seveda, vsi si želimo čim dlje bivati na tem svetu. Vztrajati. Doživeti še en dan, še eno noč. Še zadnjič ujeti pogled ljudi, ki jih maramo. Tako si predstavljamo življenje.

 

Kaj pa, ko življenje postane eno samo trpljenje? Ko za vedno obležimo v postelji s hudo, neozdravljivo, napredujočo boleznijo, ko vemo, da bo naslednji dan še huje, ko bolečine postanejo neznosne?

Kakšen bo naš konec, tega nihče ne ve. Razen tistih, ki že zdaj poznajo diagnozo svoje bolezni, kot je v primeru ene od sogovornic današnjega podkasta, gospe Alenke Janžekovič, ki se je odločila za pomoč pri samomoru.

Evropsko sodišče za človekove pravice priznava posamezniku pravico do samoodločbe o času in načinu končanju lastnega življenja, pravico do dostojne, dostojanstvene smrti z medicinsko pomočjo.

Vendar pa nas ob besedi evtanazija zazebe. Ustrašimo se je. Čeprav v izvornem pomenu predstavlja dobro smrt, smrt iz usmiljenja. Veliko pomislekov in predsodkov imamo do te teme. Zlasti zato, ker mnogo premalo vemo o njej, ker se vse preveč posplošuje, poenostavlja in s tem tudi zavaja.

Seveda morata biti družba in država najprej dovolj zreli, kulturno in družbeno odgovorni, da lahko predlagata zakonske spremembe o ureditvi evtanazije in medicinske pomoči pri samomoru.

Vedno pa je človek, posameznik tisti, ki s svojo zgodbo opozori, da mora družba začeti razmišljati tudi o temah, ki so izjemno občutljive, a pomembne, smo jih pa odrivali od sebe. Ker se nas ne tičejo. Dokler se nas ne dotaknejo osebno.

Težko se pogovarjamo o minljivosti, še težje o evtanaziji in pomoči pri samomoru. Nekako nam še uspe govoriti o tegobah življenja, zatakne pa se, ko začnemo razmišljati o njegovem koncu. Ker nas je strah. Ker gledamo s srcem. Dopovedujemo si sicer, da je smrt del življenja in ne zgolj njegov konec. A kakšen bo konec? Misli na to niso vselej prijazne. Poznam ljudi, ki živijo z mukami, v trpljenju, povsem odvisni od pomoči drugih, s hudimi bolečinami, ljudi, za katere je življenje postalo neznosno breme.

Prav ti posamezniki, ki so občutili grozo življenja, in ti, ki čutijo neznosnost bivanja že zdaj, so opozorili, da je tudi v naši družbi prišel čas, ko bo treba nujno začeti javno, široko, pluralno razpravo o evtanaziji in/ali pomoči pri samomoru. Z vseh vidikov bo treba pristopiti k razpravi, saj ta tema postavlja pred nas medicinska, etična, pravna pa tudi verska vprašanja.

Z gosti sem se pogovarjala tudi o tem, ali svetost življenja lahko razumemo tudi kot spoštovanje pacientove želje, da mu zdravnik na njegovo prošnjo omogoči pomoč pri umiranju in tako človek sam odloči o svojem življenju.

Svoja različna mnenja o evtanaziji in medicinski pomoči pri samomoru so predstavili:
Alenka Čurin Janžekovič, upokojena učiteljica, ki se javno zavzema za uzakonitev evtanazije kot pravice do dostojne smrti v Sloveniji in si sama ureja samomor z zdravniško pomočjo v Švici, Nataša Valentinčič, doktorica pravnih znanosti, ki je doktorirala s področja evtanazije in pomoči pri samomoru, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, in Janez Markeš, novinar.

Članek: https://www.rtvslo.si/govori-molk/evtanazija/484660
Zvočni zapis: https://4d.rtvslo.si/arhiv/govori-molk/174606805

Pohvale, pripombe, predlogi

Spoštovani,

v Srebrni niti – Združenju za dostojno starost si prizadevamo, da bi v prizadevanjih za izboljševanje kakovosti življenja starejših zadostili potrebam po čim bolj koristnih vsebinah našega dela in da bi dosegli čim širši krog zainteresiranih, zato vas vabimo, da nam posredujete svoje pohvale, pripombe, predloge za izboljšanje tako vsebin našega dela kot spletnih strani.

Za sodelovanje se vam prijazno zahvaljujemo.

Arhiv novic