Prispevek Andreja Pleterskega

Sobotna priloga Dela, 11. 5. 2019

Javna diskusija v Sloveniji o tem, ali zakonsko urediti pomoč pri dokončanju življenja, ali vztrajati pri sedanjem stanju neurejenosti, gre skozi vse oblike in stopnje diskusije, ki na svetovni ravni potekajo že desetletja. Potem ko se je izkazalo, da potreba po pomoči resnično obstaja in da ni preverljivih utemeljitev zavračanja te pomoči ter da seznam pravnih ovir pomoči vse bolj kopni, ostaja temeljni branik obstoječega stanja strah pred neznanim. Vsi se namreč strinjamo, da pravna uvedba pomoči pri dokončanju življenja pomeni določeno civilizacijsko spremembo. Splošno velja, da se ljudje civilizacijskih prememb bojijo, da je njihov strah pomemben in zato temeljno gibalo vseh populističnih delovanj.

Nekaterih ljudi v Sloveniji je strah zakonske ureditve pomoči pri dokončanju življenja. Zanesljivo jih je strah iz različnih razlogov, ki segajo od svetovnonazorskih do pojmovanj družbene morale. Verovanje posameznika je njegova pravica, o kateri se ne razpravlja. Vsaj dokler svoje vere ne vsiljuje drugim. Na tem mestu želim spregovoriti o družbeni dilemi, kot je bila ubesedena nedavno. Ali je uzakonitev pomoči pri dokončanju življenja "jagoda na torti človekovih pravic" in znak visoke civilizacijske stopnje, ali pa je kot trojanski konj grožnja "temeljnim standardom humanosti družbe kot celote". Druga razlaga ima utemeljitev v črno utopičnem pričakovanju, da bo zakonska ureditev pomoči pri dokončanju življenja prinesla sistemsko odstranjevanje bolnih in onemoglih. Sistemsko odstranjevanje, katerega gonilo bo pritisk svojcev, da se iznebijo skrbi in stroškov za odslužene starše in ravnanje države, ki naj bi se odrekla skrbi za bolne in onemogle, v zameno pa ponudila pomoč pri dokončanju življenja. In ljudje ne bodo več umirali na lastno željo, ampak na zahtevo nekoga drugega. Koliko je strah pred tako prihodnostjo upravičen? Vse napovedi prihodnosti so težavne in predvsem nezanesljive. Brez podcenjevanja pomislimo na vremensko napoved, ki je strokovno najbolje podprta napoved prihodnosti, a se njena verjetnost že po nekaj dneh spusti pod polovico. Sklepati je mogoče stave, analizirati večinsko in manjšinsko mnenje, a v resnici ostajamo pri ugibanju. Črna prihodnost, ki naj bi jo prinesla zakonska ureditev pomoči pri dokončanju življenja, je ugibanje.

Seveda bi lahko rekli, da je ugibanje tudi preprosta nasprotna trditev, da obravnavni zakon ne bo imel posledic, ki bi se jih lahko bali. Da so strašljive posledice navaden bavbav. Vendar se bom jaz, za razliko od zagovornikov strašljive prihodnosti, ki svoje videnje utemeljujejo s svojim ugibanjem, oprl na analizo dogajanj v preteklosti.

V Sloveniji imamo zakon o pacientovih pravicah, ki je bil sprejet že leta 2008. Ta zakon omogoča vnaprejšnjo odpoved zdravniški pomoči in s tem daje možnost zgodnejše smrti. Sistemska možnost domnevnega morebitnega psihičnega pritiska na bolnike, da s pomočjo te izjave skrajšajo svoje življenje, torej že obstaja. Ne poznam nobenega poročila o kakšni tovrstni izjavi, ki bi nastala pod pritiskom svojcev, ali zaradi nespodobne ponudbe kakšne zdravstvene ustanove. Če jo zagovorniki strašljive prihodnosti poznajo, naj jo, prosim, dokumentirano navedejo, ali pa prenehajo s svojimi grožnjami.

Obravnavani strah seveda ne domuje samo v Sloveniji. Zato so na Nizozemskem in v zvezni ameriški državi Oregon, kjer je pomoč pri dokončanju življenja uzakonjena, analizirali izobrazbeni, družbeni in ekonomski položaj pacientov, ki so to zakonsko možnost uporabili. Analiza je pokazala, da je šlo za ljudi, ki so bili privilegirani tako po svoji izobrazbi, kot premoženju in niso bili pripadniki zapostavljenih družbenih skupin revnih, prizadetih, neizobraženih. Po teh podatkih tovrstno dokončanje življenja uporabljajo ozaveščeni ljudje in podatki zanikajo moralni zdrs družbenih vrednot. Nasprotniki zakonske ureditve pomoči pri dokončanju življenja kljub takim podatkom še naprej dajejo prednost svojim ugibanjem in širijo strahove.

In še en dobro dokumentiran primer civilizacijske spremembe, tipičnih strahov, ki jih je povzročila, ter njihove upravičenosti. Gre za podelitev volilne pravice ženskam v Nemčiji. Njeni nasprotniki so se tam dobro organizirali in velja si ogledati njihove utemeljitve. Zahteva po ženski volilni pravici jim je bila razcvet radikalne demokracije, grožnja pravi in popolni državi, ki je seveda moška. Trdili so, da si večina žensk volilne pravice sploh ne želi in da bi bila ta pravica narodna nesreča. Zagovornice naj bi bile predvsem samske ženske, ki so zaostale v razvoju osebnosti. Ženska pripada domu, tu je njeno kraljestvo, njen svet, tu se razvija v osebnost in tu nudi svojemu narodu največje usluge, tu uresničuje svoj delež v kulturi človeštva. Ženske naj bi bile histerične, telesne in duševne razlike med spoloma tolikšne, da je družbena delitev dela med državo in družino dana sama po sebi ter je zato volilna pravica za ženske nenaravna. Politiko nemške države, ki naj bi bila svetovna velesila, morajo narekovati moški, zato je volilna pravica za ženske narodni samomor. Po oceni nekega cerkvenega govornika uzakonitev ženske volilne pravice pomeni dokončno uresničitev leta 1789 [francoska revolucija, op. A. P.]: popolno atomizacijo družbe, popolno izločitev ljudi iz naravne življenjske skupnosti. Ljudje bodo ovrednoteni samo še kot številke in ne več kot osebnosti. Ocena zveni kot opis izgube temeljnega standarda humanosti.

V istem času so v Ljubljani zaradi ženske volilne pravice protestirali liberalci, ker so izračunali, da večina volivk ne bo glasovala zanje. Tako je bilo pred stoletjem. In danes? Nemčija je danes še vedno svetovna gospodarska velesila, vodi pa jo - kanclerka. In sveta ni bilo konec. Danes nemški politični analitiki stališča antifeministov pred stoletjem razlagajo kot tipično reakcijo na družbeni prelom.
Res je, smo pred prelomom in normalno je, da je nekatere tega strah. Trdim pa, da je nešportno strašiti ljudi in jih pozivati, naj se ne zgodi nič, kar je mnogo udobneje, kot utemeljeno dokazovati, da so spremembe potrebne in jih spodbujati.

Pohvale, pripombe, predlogi

Spoštovani,

v Srebrni niti – Združenju za dostojno starost si prizadevamo, da bi v prizadevanjih za izboljševanje kakovosti življenja starejših zadostili potrebam po čim bolj koristnih vsebinah našega dela in da bi dosegli čim širši krog zainteresiranih, zato vas vabimo, da nam posredujete svoje pohvale, pripombe, predloge za izboljšanje tako vsebin našega dela kot spletnih strani.

Za sodelovanje se vam prijazno zahvaljujemo.

Arhiv novic