Novice

Pozdravljeni: ga. T., ga.G., ga S.,  ga. Z. in predsednik sveta zavoda

Skoraj en mesec je minil, ko smo izgubili naše drage, zlate mame, žene, naše svojce, vaše varovance.

Bolečina  ne pojenja, pogrešam jo, mojo zlato mamo, neizmerno. Boli me v prsih, ko se spomnim nanjo, boli, ker jo ne bom nikoli več videla, jo stisnila v objem, ji prinesla »kremšnito«, ki jo je imela tako zelo rada ali posedela z njo na domskem vrtu. Nikoli več, sedaj je me angeli, ker je bila angel.

24. januarja, ob 15. uri sem jo še zadnjič objela, povedali ste mi, da se njeno tuzemsko življenje zaključuje, prosila sem sestro, da mi dovoli ostati do konca njenega slovesa pri postelji, pa žal, ni bilo posluha za mojo prošnjo.

Po eni uri obiska sem jo morala v solzah zapustiti. »Odšla« je sama, brez moje bližine, brez mojega stiska roke. Zakaj, zaradi vaših pravil, pa čeprav ste vedeli, da je mama že okužena in to zaradi vaše nepazljivosti, jaz pa sem bila pri njej na svojo lastno odgovornost in mi je bilo v tistem trenutku prav vseeno, če bi se okužila še sama.

Ob 19. uri sem ponovno klicala v dom, ko mi je sestra rekla, da je njeno stanje zelo slabo, ni pa ugodila moji prošnji, da se ponovno vrnem k njej. Zaspala je okrog 21.ure.

Pišem v imenu vseh nas, Karmen, Tine, Bruna, Danice, Štefke, Loti, Sonje, Darje, Damjane, Marise, vsi smo bili svojci, ki smo se spoznali v domu, se zelo povezali in ta vez bo ostala za večno.

V tem težkem obdobju smo se velikokrat poklicali, si izmenjali informacije, se medsebojno bodrili. Celo leto, še posebno pa zadnji mesec.

Najprej smo pokopali Vjerico, sledila je moja mamika, pa Nevja, nato še Helena, decembra Božota, pa Hermino, Almo... Tako, »gracije«, kot nas je imenovala ena vaših sester, ne bodo več prihajale na obisk k najdražjim ... Te »gracije« bodo sedaj obiskovale samo še grobove lastnih staršev.

Življenje v domu pa itak teče dalje.

Avgusta bi bilo osem let, ko je prišla mama Roza k vam, osem let žalosti, kreganja, neprestane slabe volje, veliko meilov, sestankov, ostala  je slaba vest in bolečina, da je zadnja leta svojega življenja preživela pri vas, kolikokrat sem razmišljala, da jo vzamem iz doma, pa je nisem mogla zaradi napredujoče bolezni. In zakaj je bila odločitev za Obalni dom, predvsem zaradi direktorice, ki sem jo osebno poznala in verjela vanjo, da prihaja na položaj tega doma oseba, ki bo res vredna vsega spoštovanja. Pa sem se, žal, zelo uštela.

Drage gospe, osem let bivanja pri vas, pa si svojec umrle osebe, ki ni umrla naravne smrti, ne zasluži ene sožalnice, enega samega klica vodstva, enega opravičila ali  šopka rož v zadnje slovo. Konec koncev teh osem ali deset ali še več ljudi ni umrlo zaradi naravne smrti, umrli so zaradi covida, zaradi tega, ker vi niste bili dovolj pazljivi. Niti enega opravičila ni nihče od nas prejel, ene same lepe besede, tolažbe. Bila je epidemija, v vašem domu je bilo obsedeno stanje, veliko obolelih varovancev, delavcev, izjave za medije pa, da so večinoma vsi asimptomatski, v domu pa so ljudje umirali. Sožalje in opravičilo bi nam lahko izrekel tudi še kdo drug iz te občine oz. tako kot je izjavil gospod Erjavec, vsi naši umrli svojci po domovih v tem letu, ki so umrli zaradi virusa, bi si zaslužili eno minuto molka.

 Mama bi sicer letos imela 94 let, pa kaj, lahko bi še živela. Zakaj miselnost, da je prišla njena ura in da je dočakala lepo starost, kaj pa ura Nevije pri 79 letih. Ko umre svojec ni nikoli pravi čas.

 Letos ste jim podarili za novoletno darilo termofor, ko smo  svojci to  zvedeli, smo se zgražali, termofor, bonbone in piškote. Nič od tega moja mama ni zaužila, vse sem podarila delavcem, kako naj starostnica, ki leži v postelji, odvisna od pomoči vaših delavcev, vstane in si gre natočiti vodo v termofor in oseba, odvisna od prehranjevanja tuje osebe, na »spasirani« hrani, poje piškote in bonbone?

Zakaj to pišem, zato, ker bi tisti denar, ki ste ga namenili za tako » neumno« darilo raje namenili za sožalnice ali cvetje umrlim, ki bi si po toliko letih bivanja pri vas to zaslužili. Še posebno pa v tem primeru.

Vse  nas zanima,kaj se je dogajalo v zadnjem mesecu izbruha virusa? Veliko pomislekov, vprašanj je ostalo v zraku.

 Začelo se je, vsaj po mojem spominu , 13. januarja, ko sem mamo tudi zadnjič videla v njeni sobi.

Tako kot mnogi svojci, sem tudi sam dovolila, da se mamo cepi in sicer ste to izvedli 27.12. 2020.

Pred tem me je poklicala hči varovanke in me  vprašala zelo zaskrbljeno, če bom dovolila, da bodo mamo cepili in moj odgovor je bil pritrdilen. Kaj mi je pa preostalo, želela sem si, da bom lahko čim prej prišla k njej na obisk, kajti zadnje leto je bilo za njih in za nas res izredno težko in stresno leto. Ta gospa mi je omenila, da če sem res pripravljena prevzeti odgovornost za cepljenje in morebitne posledice? Vprašalo sem jo, komu pa naj bi prepustila odločitev, a moji mami, ki je bila dementna in ni mogla sama odločati o trenutni situaciji?

Po najinem pogovoru so se tudi oni odločili, da bodo  mamo cepili, ki  je nato tudi  bila okužena, vendar, hvala bogu, ostala živa.

Po okužbi z virusom ste  mamo nato odpeljali v drugo sobo, v sobo, kjer je včasih bila Alma  G., nato pa še enkrat selitev v sobo k mami vaše socialne delavke. Zakaj te selitve, a se vi mogoče zavedate, kaj je to njim pomenilo, jih seliti ponoči, premikati iz svojih postelj, ker se jih ni dalo voziti z njihovimi posteljami zaradi tehničnih ovir.. Kakšne travme so morali doživljati starostniki?

 Imeli ste eno leto časa, da se pripravite na morebitni izbruh virusa, lahko bi se dogovorili za premestitev na drugo lokacijo izven doma, ne pa da ste imeli pripravljeno rdečo cono v pritličju, pa sivo cono v 1. nadstropju, kjer je virus nato izbruhnil in ste panično premikali starostnike.

En večer nas je klical B. F. ter spraševal, če vemo, kaj se dogaja v domu, ker ga je okrog 21. ure  klicala njegova mama, jokala v telefon ter mu govorila, da jo nekam peljejo, da bo umrla, da ji ne pustijo ničesar vzeti s seboj. Ona je še lahko povedala, ker je še zelo prisebna, kaj pa moja mama, kaj pa Verica, Nevja in vsi ostali?  Samo nemočno smo klicarili v  dom, kjer ste bili zelo skopi z podatki.

In to naj bi bila socialna ustanova.

Hvala bogu za D. , ona nam je bila naša informatorka, čeprav tega sploh ne ve in se ne zaveda. Nehote  nas je  seznanjala z situacijo v domu. Zjutraj, ko se je začelo z okužbami in je  morala ostati v sobi ter tam tudi zajtrkovati, je vsa zaskrbljena poklicala  sina. Na tak način smo svojci marsikaj nehote izvedeli.

Kadarkoli si klical, je bilo vse v redu, brez vročine, brez znakov okužbe.

Nato pa je sledil klic kolegice, da ima njena mama visoko vročino, pa klic nečakinje od Mimice, in še in še, ljudje z vročino, na kisiku...

 Ko smo spraševali, kako je to mogoče, je bil odgovor, da vam ni jasno, pojasnjevali ste, da je prišla v dom oseba, ki je sprva bila asimptomatska, nato pa je začela kazati znake virusa.

Zakaj te osebe niste dali takoj v rdečo cono, preventivno? Nisem bila edina, ki se je to spraševala, zakaj v sivo cono na prvem nadstropju, kjer je bilo še ostalih 6o uporabnikov?

Če bi tako naredili, bi danes bila moja mama, pa Verica in Nevija in vsi ostali še živi...

Isto kot sedaj sprašujem vas, sem vprašala vašo sestro, ki mi je odgovorila, da se tudi ona to sprašuje in je isto vprašanje  podala  nadrejenim.

Ampak pri vas je očitno obstajala skupina ljudi, ki se je odločila, da ni potrebna previdnost, ker ste očitno bili prepričani, da se vam ne more kaj takega zgoditi, kot se vam je, mi pa smo ostali brez naših najdražjih.

In da nadaljujem z vprašanji. Svojci smo prejeli klic T. oz. sporočilo, da ne razume, kaj se  dogaja v domu. V tem sporočilu je bilo napisano, da ne ve več, ali je še kdo pri vas normalen, ker je v roku ene ure prejela telefonski klic socialne delavke, ki ji je povedala, da je z mamo vse v redu, da je bila preseljena v belo cono, da ni okužena, nato pa čez eno uro klic, da je njena mama okužena, da ima visoko vročino in da je na kisiku...Kako je to možno?

A si predstavljate, kaj naj si človek misli, njegove reakcije, željo po videnju svojca...

Meni so povedali, da je mama v redu, da ni nobenih znakov, da naj kličem sestro na oddelek za vse informacije.

Nato sem naslednji dan poklicala in sestra pravi, da zakaj kličem na oddelek, če pa je mama v rdeči coni.

Po sporočilu te sestre sem prejela »mesič« s tel. številko rdeče cone. Klicala sem tja in so mi rekli, da ima mama malo temperature, ampak ni nič hudega. Najprej vse v redu, potem pa že temperatura.

Naslednji dan dopoldan sem klicala, oglasila se je sestra in rekla, da mi ne more dati nobenih informacij, ker je pravkar prišla v službo in da naj pokličem kasneje, klicala sem kasneje, pa sem dobila odgovor, da je sestra na malici????? Ne vem, katera je bila, nisem je prepoznala po glasu.

No, končno je poklica sestra M., ki je prva podala normalne informacije in stanje o mami. Bila sem potolažena, rečeno je bilo, da njeno stanje ni resno.

Naslednji dan sem poklicala, oglasila se je neznana sestra, povedala sem ime mame in pogovor je potekal nekako takole: »Za koga kličete, za Rozo,hmmm, za Rozo, ja pa saj veste, ona je na kisiku.

Že od včeraj popoldan je njeno stanje resno.«

 »Prosim, a mi lahko, prosim, poveste, s kom govorim«, sem zahtevala.

Bila sem pretresena in šokirana in sem ji to tudi povedala, na drugi strani je bila sestra iz drugega doma in normalno ni poznala naših svojcev in ne nas, klicateljev.

Nato me je ponovno klicala sestra M. in povedala za mamino stanje. Lahko jo samo pohvalim, ker je bila edina, ki nam je v teh trenutkih vse lepo obrazložila, mirno in res iz srca.

V tistem trenutku si začutil, da ji je zelo hudo zaradi naših svojcev. To je bil četrtek, v petek zjutraj sem prejela klic, da je mamino stanje zelo resno in da naj takoj pridem v dom in v tem času sem prejela še klic D. V., da je »odšla »tudi njena mamica, naša Helenca.

Ko sem zagledala mamo v postelji, se nikakor nisem mogla potolažiti, samo sem jokala in jokala. Tega dne je bil pri njej tudi brat Zmago.

Sestra M. mi je rekla, da je stanje zelo resno ampak, da pri naši Rozi, ki je že tolikokrat premagala smrt, nikoli ne veš... Verjela sem v njeno zmago in da bo premagala korono. V soboto je bilo njeno stanje dokaj v redu, tudi kisika dovolj. Spremljala me je z svojimi lepimi očmi, vsak moj premik, hvala L., ker si mi dovolila ostati malo dlje pri njej.

V nedeljo zjutraj sem klicala in so mi rekli, da je stanje stabilno, ob 12.30 pa ponovno klic, da moram takoj v dom. Poslavljala sem se od nje, jo držala za roko, ji pela in jo »ljubčkala« ter si želela, da bi ostala do njenega odhoda pri njej. Njeno plemenito srce je omagalo. In kje se je zalomilo, če pa ste vseskozi govorili, da so vsi v redu in asimptomatski?

V takih primerih bi bila dobrodošla soba za umirajoče, da bi se svojci lahko v

miru poslovili od naših najdražjih. Spomnim se obiska doma v Slovenj Gradcu, ki ste ga vi organizirali in kjer so nam pokazali tako sobo. Nikoli nisem mogla razumeti, zakaj vozite svoje zaposlene po drugih domovih, ki imajo to res zelo urejeno, pri vas pa nič od tega.

Človek je res utrujen od vseh teh dogodkov, najprej enoletni odvzem svojcev zaradi korone, vi ste  dom zaprli celo en teden pred vsemi. Le kaj so si ti ubogi ljudje mislili, ko nas kar naenkrat ni bilo več k njim. Ubogi, dementni ljudje, katerim niste rabili polagati računov in odgovorov, je pa bilo mnogo takih, ki se še zavedajo in so se zavedali, pa se jim je stanje zaradi tako dolgotrajne izolacije poslabšalo. Predvsem po drugem zaprtju doma, takrat se je vsem psihično stanje še bolj poslabšalo.

Leto 2o2o je bilo za nas in za naše svojce res tragično, totalna odtujenost, video klici z osebami z demenco,  moji mami to ni nič pomenilo, meni pa zelo stresno. Koliko solz in neprespanih noči, ko sem mislila nanjo.

Po drugem valu ponovni obiski v domu, 21.decembra, ko ste jo pripeljali v atrij, za steklom je sedela, jaz pa v preddverju doma, med vrati, ki so se neprestano odpirala in zapirala, ker spet niste bili pripravljeni na drugi val. Vaši zaposleni so hodili ven in notri in motili obisk. Ko sem prosila, da pokličejo direktorico, da vidi, kako je to nehumani obisk, zaposleni tega niso naredili, zato sem napisala meil in zaprosila za obiske v sobi, kar ste mi nato tudi omogočili dvakrat.

Potem pa je sledila okužba in smrt.

Osem let težkih zgodb, lahko bi še pisala in pisala, ampak kaj, saj smo imeli veliko sestankov, pa se zadeve nikoli niso nikamor premaknile. Vedno smo bili svojci, ki smo želeli samo najboljše za svoje starše, moteči členi. Zakaj, saj niso bili v domu zastonj, zanje smo veliko plačevali, pa tudi naredili veliko, jih neprestano obiskovali, pomagali pri prehranjevanju, jih vozili ven, sama sem jo dvigovala iz postelje in jo vozila v park, ker drugače sploh ne bi videla sonca in zaužila zraka. Z  veseljem sem pogledala slike na javnih omrežjih domov po Sloveniji, ki imajo take postelje, »oldije«, ko lahko nepokretne osebe vozijo v park. Kaj pa vi?

Če se samo spomnim, kako kalvarijo sem dala skozi, ko so mamo premestili iz Sončnice zaradi zloma kolka, iz hotela a kategorije, v hiralnico. Raztrgane rjuhe, dokler nisem poslala meila direktorici, kopanje na 14 ali več dni, koliko prošenj , da se je prižigala mami televizija,ki sem jo morala doplačevati, da ne govorim o prižiganju lučk po 16. uri pozimi po sobah, kjer so ljudje ležali v temi do večerje...

Ohhhhhh.... žalostne zgodbe in spomini.

Zdaj zapiram ta vrata  za vedno. Prepuščam novim svojcem, da se bodo borili z mlini na veter.  Upam, srčno, da nikoli več ne prestopim vašega praga. Samo si želim, da bi se končno kaj spremenilo v dobro vseh varovancev, ki si to zaslužijo.

V domu je kar nekaj dobrih, marljivih delavcev, z velikim posluhom in srcem za vse, za varovance in za svoje in njim vsa pohvala in moj poklon.

HVALA: sestram, ki so pravi angeli Nevenki, Dadi, Tamari, v covid času sestri Mireli, Niki, pa Mariu, Gorazdu, nenazadnje Mitju, ki ga ni več pri vas,Dušanu, Slavici, Nusreti, Zumri, Senadi, Debori, pa  tudi Snežani, ki je sicer zelo groba in nima pravilnega pristopa do starostnikov, osebno pa je bila do mene zelo dobra, hvala Alenki in Nini...Hvala tudi tebi Lili in vam Daniela.

Vesna Solina Dolar

V imenu moje mame Roze, ki sem ji ob slovesu obljubila, da bom napisala še zadnje pismo.

Ministrstvo za zdravje
NIJZ
Varuh človekovih pravic
Zagovornik načela enakosti

V Srebrni niti – Združenju za dostojno starost smo v januarju javno nasprotovali nepravičnemu razdeljevanju cepiva proti Covid – 19.

Javno smo zahtevali, naj se neetična praksa cepljenja »mimovrste« takoj prekine in naj se upoštevajo sheme cepljenja, ki so jih na NIJZ uradno objavili (in obljubili njihovo realizacijo). Vse drugo je nepravično, neetično, vredno obsojanja.

Sledile so spremembe nacionalne strategije cepljenja, zapleti z nenaročanjem cepiva s strani Vlade RS ter zelo slabo koordinirano razdeljevanje cepiva na posamezna cepilna mesta.

Danes se soočamo s popolnim kaosom in ponovno ocenjujemo, da gre za diskriminacijo starejših in onemoglih ranljivih skupin, ki je nihče ne nadzira. Gre za še eno obliko starizma, skrajno neprimeren odnos do starejših.

Podatki govorijo o tem, da je bilo cepljenih občutno premalo starejših nad 65 let, ki so najbolj ogroženi.

V Srebrni niti – Združenju za dostojno starost nasprotujemo tudi vsem poskusom prisilnega cepljenja, na kar so nas opozorili nekateri sorodniki stanovalcev v domovih starejših.

Cepljenje je odločitev vsakega posameznika in njegovo voljo je treba spoštovati.

Vlada pa naj nemudoma okrepi vsem dostopne informacije o koristih cepljenja za celotno družbo in tudi za posameznika.

Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebrne niti

Vladi Republike Slovenije
Medijem

Tretji val epidemije je tu – bodo spet starejši največje žrtve?

V domovih starejših se od drugega vala, ko je bilo prav tam največ nepotrebnih smrti, stanje ni bistveno izboljšalo. Še vedno so v veljavi neprimerni kadrovski normativi tako za zdravstveno nego kot socialno oskrbo. Zaposleni so zgarani in premalo plačani. Dodatki zaposlenih težko izbojevani z velikimi zamudami. Obetajo se nam le nove koncesije. In svetla točka tega tedna pismo o nameri o prvem javnem domu v Hrastniku od obljubljenih pet. In takoj se izkaže, da je denarja v proračunu premalo za vse obljube. Ni zunanjih enot namesto neustreznih (rdečih in drugih) con. Nobene dodatne postelje v negovalnih bolnišnicah, nobenega glasnega in jasnega navodila, naj imajo vsi starejši enako možnost preživetja/zdravljenja v bolnišnici. Še vedno socialna izolacija. Strašljive posledice prvega in drugega vala se vlečejo v tretji in vse nadaljnje …

Javnost ne pozna  rezultatov izrednih strokovnih nadzorov v domovih starejših in ne pozna ukrepov, ki bi stanje izboljšali.

Cepljenje spremljajo številne težave. Starejši v domovih pozivajo, da je treba pravočasno cepiti tudi tiste, ki so COVID preboleli.

Kdo danes v resnici skrbi za starejše in zagovarja njihove interese?

Glasovanje v interpelaciji proti ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pokazalo, da se  starejšim ne obeta nič dobrega.

Ker so se s tem, da je delal dobro, strinjali tudi poslanci, ki imajo vedno na jeziku skrb za upokojence, je jasno, da na poslance ne moremo resno računati. Prodali so vse starejše in jih bodo še v prihodnje, za svoje lastne interese.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se preoblikuje. Žal pa ne vemo, če bo ob ustanovitvi  tako imenovanega »direktorata za starejše in deinstitucionalizacijo zanje zares bolje poskrbljeno; za tiste v DSO-jih in za tiste, ki živijo še doma. Mislimo, da je skrajni čas, da dobi Slovenija, kjer je domala že tretjina prebivalstva starejšega od 65 let, samostojno ministrstvo za starejše z lastnim proračunom, ki bo skrbelo samo za to populacijo.

Naj poudarimo, da so cene oskrbe v domovih previsoke, sploh v domovih s koncesijo. Denar, ki ga  ZZZS namenja stanovalcem domov starejših, je sramotno nizek, sploh če ga primerjamo z enakimi storitvami v negovalni bolnišnici ali v akutni bolnišnični obravnavi.

Predvsem pa starejši, še posebej tisti, ki bi čim dalj radi ostali doma, nujno potrebujejo Zakon o dolgotrajni oskrbi in dogovor o financiranju le-tega. Sprejem zakona bo tudi razbremenil plačevanje storitev tistim, ki so danes v DSO-jih. Direktorat za dolgotrajno oskrbo na Ministrstvu za zdravje dobro deluje, kolikor mu politika dopušča in zato ne bi bilo koristno, da se ga spet v drugi obliki seli na drugo ministrstvo.

Naj se vrnemo na epidemijo. V  nekaterih domovih za starejše med epidemijo ni bilo dobro poskrbljeno niti za zdrave niti za bolne. Rdeče cone se niso povsod izkazale za ustrezno rešitev in niso zaustavile okužb.

Tako se je okužilo veliko stanovalcev, kot tudi zaposlenih in umrlo je več kot 2.060 stanovalcev. Zato pred tretjim valom zahtevamo, da pristojni odločevalci končno zagotovijo dovolj prostora za morebitne bolne stanovalce v ustreznih prostorih in ne več v telovadnicah, ipd. S »čuvanjem« praznih bolniških postelj se je nad starejšimi izvajal gerontocid in to se ne sme ponoviti.

Tudi komunikacija vlade z državljani, še posebej starejšimi, ni bila ustrezna in ni pripomogla k boljšim rezultatom spopadanja z epidemijo. Potrebne so spremembe.

V času med obema valoma epidemije se odločevalci tudi niso odločili za posebne prezračevalne naprave, ki odstranjujejo aerosole.

Odgovora na pobudo o ustanovitvi varuha starejših nismo dobili že od dveh predsednikov vlad v zadnjih treh letih. Popolna ignoranca dela civilne družbe.

Marsikaj bi lahko še napisali, pa odločevalce le sprašujemo: koliko je za njih sploh vredno  življenje starejših?

Da bi jim bilo vsaj malce bolje, zahtevamo čim prejšnjo izredno sejo vlade na temo sprejetja ukrepov, ki bodo preprečili nadaljnjo diskriminacijo starejših in še dodatne smrti v tretjem in naslednjih valovih epidemije.

Celotna vlada je odgovorna za to, kar se dogaja v naši državi. Od vlade zahtevamo konkretne aktivnosti, ne le prelaganje področja skrbi za starejše posameznim resorjem (zdravstvo, sociala), kar se je izkazalo kot nezadostno. 

Biserka Marolt Meden

predsednica Srebrne niti

Minister Janez Cigler Kralj
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Mediji

Srebrna nit protestira proti podeljevanju koncesij za domove starejših, ki jih vi, minister za delo Janez Cigler Kralj, dajete zasebnikom, ki bogatijo na račun nizkih pokojnin starejših v Sloveniji in pomoči njihovih otrok.

Na vaše ministrstvo smo pred časom (javno pismo z dne 17. 1. 2021)  naslovili nekaj vprašanj, ki se nanašajo na skrb za starejše, a nismo dobili konkretnih odgovorov.

Na novinarski konferenci 18. 2. 2021 ste zagotavljali, da ste se področja oskrbe starejših že od prvega dne mandata lotili celovito in prednostno.

Pa to očitno ni bilo res, saj je v času epidemije samo v domovih starejših umrlo več kot 2000 stanovalcev. Tudi odgovora na naše vprašanje: »Kdo bo odgovarjal za številne nepotrebne smrti starejših?« nismo dobili.

Ravno tako nismo dobili odgovora na vprašanje: »Katere javne nove domove starejših boste gradili v letu 2021 in  2022«?

Pohvalili pa ste se s podelitvijo koncesij - približno polovica jih gre tujim investitorjem – avstrijski družbi SeneCura (450 postelj) in podjetju Comett, v lasti avstrijske AHA Gruppe (187 postelj). Od domačih kapitalistov družbi DEOS (262 postelj), okrog 380 postelj pa drugim zasebnikom: Alma Mater Europaea (150), Dom upravljanje (150 postelj v Vrtojbi, ki ste jo obljubljali kot javni zavod), Dom Lipa (70) in Zavod Karitas (16).

Skrb za starejše je očitno dober posel, saj se drugače niti tuje multinacionalke niti domači kapitalisti ne bi prijavljali na razpis za koncesije.

Očitno so vaše obljube o gradnji petih javnih domov in dokončanju Vrtojbe  ter Osilnice samo lepe besede. Vrtojbo ste prodali zasebniku, ki je zdaj dobil še koncesijo. Osilnica kljub velikemu trudu županje, da bi gradnjo premaknila z mrtve točke, ostaja nedorečena in nedokončana.

Namesto da bi krepili javni sistem socialnega varstva, ki je med drugim opredeljen tudi v ustavi, podpirate tržno usmerjenega - zasebnega, ki mu podeljujete koncesije in z obstoječim Pravilnikom o oblikovanju cen socialno varstvenih storitev omogočate, da zasebnik v ceno oskrbe vključuje stroške investicije. Torej mu domove zgradijo stanovalci in njihovi sorodniki z lastnim denarjem! Zasebnikom dajte druge ugodnosti, ko namesto vas gradijo domove, kot npr. olajšave pri davkih in ne na račun izključno uporabnikov – starejših.

Cene oskrbe so po ugotovitvah Računskega sodišča iz leta 2019 za zasebnike s koncesijo povprečno 28 odstotkov višje in to  plačujejo upokojenci - državljani Slovenije, socialne države, iz pokojnin, ki so v povprečju nižje od oskrbnine v domu starejših. Včeraj smo obeležili mednarodni dan socialne pravičnosti!

Zavlačujete s sprejemom Zakona o dolgotrajni oskrbi!

Zavlačujete s sprejemom kadrovskih normativov za oskrbo in minister za zdravje za zdravstveno nego!

Kaj je torej tisto, za kar ste se od prvega dneva svojega mandata tako trudili?

Dovolj je lepih besed, štejejo samo dejanja, ki jih upravičeno pričakujemo, tako kot javne konkretne odgovore na naša vprašanja: »Koliko javnih domov za starejše, na katerih lokacijah in v kolikšnem času boste zgradili?« Vse drugo je sprenevedanje, služenje kapitalu in diskriminacija starejših.

Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebrne niti

Dom starejših občanov Ljubljana Vič - Rudnik

Spoštovani svojci in prijatelji stanovalcev,

Ob rednem izvajanju cepljenj zainteresiranih stanovalcev in zaposlenih, ki ga izvaja ZD Ljubljana, enota Vič-Rudnik, vam sporočamo, da smo se odločili za sprostitev obiskov z določenimi omejitvami v obeh enotah.

Ob tem se vam, svojcem in stanovalcem doma, najlepše zahvaljujemo za odgovorno ravnanje in upoštevanje navodil v zvezi s preprečevanjem okužb s Covid 19. Hvala svojcem za sodelovanje pri pridobivanju soglasij za cepljenje in razumevanje ob omejitvah obiskov in izhodov stanovalcev. Tudi vaše odgovorno ravnanje in vaša pomoč sta prispevala k temu, da nimamo več novih okužb s Covid 19 pri stanovalcih.

Zato bomo predvidoma v prihodnjem tednu, to je od 22. 2. 2021 sprostili obiske naših stanovalcev. Na obiske boste lahko ponovno prihajali brez predhodne najave, vse dni v tednu, tudi ob vikendih in praznikih v času od 9.30 do 18.30 ure. Prosimo vas, da na vhodu pri recepciji upoštevate priporočeno razdaljo in talne oznake. V dom vstopajte posamično, v avli pred recepcijo se lahko zadržujeta istočasno samo 2 osebi, zato vas prosimo, da ostali svojci počakate zunaj. Obiskovalci boste ob vstopu v dom še vedno povprašani po svojem zdravstvenem stanju, izmerili vam bomo telesno temperaturo, razkužili si boste roke in podpisali boste ustrezno izjavo (izjava je objavljena na spletni strani doma www.dso-vic.si in si jo predhodno lahko natisnete ter izpolnjeno prinesete s seboj). Prosimo vas, da na obisk pridete le, če ste zdravi, če niste bili v stiku z okuženimi ali osebami, ki so v karanteni in če niste bili na rizičnem območju. Odsvetujemo vam obiske vsaj 14 dni po vrnitvi iz tujine oz. če ste bili v tesnem stiku z osebo, ki je bila v tujini oz. ji je bila odrejena karantena. V času gibanja po domu vas prosimo, da ves čas nosite zaščitno primerno in čisto kirurško masko, si razkužujete roke in se zadržujete pri svojem bližnjem.

Še vedno bodo tako veljale določene omejitve, predvsem za zaščito tistih stanovalcev, ki se zaradi različnih vzrokov do sedaj še niso cepili. Obiski znotraj doma (v sobah stanovalcev in v skupnih prostorih) bodo mogoči za 1 zdravo osebo 1x dnevno na stanovalca, izven doma (na vrtu oz. v parku doma) pa te omejitve ni.  Vse osebe, ki prihajajo na obisk, se morajo zglasiti v recepciji zaradi preverjanja zdravstvenega stanja. Pri tem vas obveščamo, da je v dvo ali več posteljnih sobah možen samo en obisk istočasno. Če se zgodi, da se na obisku srečata dva svojca, vas prosimo, da obisk izvedete izven sobe ali da počakate, da se prvi obisk v sobi zaključi.

Obiski v izolaciji, karanteni: V primeru, da je vaš svojec v izolaciji oz. karanteni, vas prosimo, da obisk predhodno najavite v socialno službo doma:

Socialna služba – DSO (dso-vic.si)

Direktorjem in direktoricam domov starejših
Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Ministrstvu za zdravje
Skupnosti socialnih zavodov Slovenije
Medijem

Srebrna nit poziva: odprite domove starejših  

Spoštovani,

v Srebrni niti – Združenju za dostojno starost ves čas epidemije (in tudi sicer) spremljamo, kako živijo starejši v domovih starejših in tudi tisti, ki preživljajo jesen življenja na svojih domovih. 

Vsi vemo, kakšna je žalostna bilanca obolelih in umrlih v DSO-jih, zato je ne bomo ponavljali. Ponavljamo pa, da so kadrovski normativi v domovih močno podhranjeni. Zato naše združenje že ves čas delovanja opozarja odločevalce, da bi morali nemudoma sprejeti posodobljene kadrovske normative tako za zdravstveno kot socialno oskrbo in urediti paliativno oskrbo.

Domovi starejših so praktično (z redkimi premori in izjemami) zaprti leto dni, Ponekod so sorodnike zelo redko spuščali k svojim bližnjim. Sicer pa so starejši, bolj ali manj sami, životarili za štirimi zidovi, kot da so se domovi spremenili v nedostopne in  nepredušno zaprte utrdbe.

V zadnjem času je skrb vzbujajoče neustrezno sproščanje obiskov po presoji vsakega doma oziroma njegovega direktorja/direktorice posebej. Navodila oz. priporočila Ministrstva za zdravje! so jasna in ne predvidevajo omejevanja tam, kjer to ni potrebno.

 »Časovno omejevanje obiskov pri uporabnikih, ki so okužbo z virusom SARS-CoV-2 preboleli in bivajo v svoji sobi, ni utemeljeno. Svojci, ki prihajajo na obisk in pri tem upoštevajo vse ukrepe za preprečevanje prenosa virusa SARSCoV-2, nikogar ne ogrožajo in ne širijo okužbe. Obiske pri osebah, ki potrebujejo pomoč, npr. nepomični, slabo pomični, osebe z demenco in slabovidni, ki potrebujejo večji obseg pomoči (npr. pri hranjenju in ohranjanju psihofizičnih sposobnosti) je potrebno celo spodbujati.«

Glede na dejstvo, da je večina stanovalcev domov že prejela oba odmerka cepiva, mnogi pa so že bili izpostavljeni okužbi z virusom  SARS CoV 2, menimo, da je dopustno in možno sprostiti ukrepe omejevanja obiskov, ob upoštevanju vseh drugih ukrepov za preprečevanje prenosa virusa.

Dovolj je bilo omejevanja v imenu »previdnosti«!

Stanovalcem domov je treba takoj zagotoviti neomejene stike s sorodniki. Potrebno jim je omogočiti normalno gibanje znotraj in v okolici doma ter  obiske, ne glede na pogostnost in uro. Cone v domovih naj ne omejujejo potrebnih, pričakovanih in plačanih dejavnosti v domu. Država naj krepi javni socialno-zdravstveni sistem in poskrbi za nujne novogradnje in preureditve v smislu večje kakovosti bivanja.

V Srebrni niti razumemo, da je bilo delo zaposlenih na okuženih (in vseh drugih) oddelkih težko in nevarno, zato se ponovno zahvaljujemo vsem, ki so se v tem času ob premajhnem številu zaposlenih trudili za naše starejše, žal mnogi tudi sami zboleli.

Starejši ljudje si zaslužijo človeka vredno življenje in, kolikor se le da, vsebinsko bogato življenje. Nedvomno jim predstavljajo stiki s sorodniki, prijatelji, obiskovalci nasploh eno od pomembnejših potreb.  Verjamemo, da ni  potrebno spominjati na dolžnosti in obveznosti pristojnih, a kljub temu se ponovno oglašamo prav s pozivom, da se takoj uredi režim obiskov in druge pomembne zadeve pri oskrbi starejših. 

Biserka Marolt Meden
predsednica Srebrne niti

Spoštovana ga.  predsednica,  ga. Meden in vaše cenjeno društvo Srebrna nit

Izredno cenim, da se med drugim tudi  zavzemate za starejšo populacijo Slovencev, za komoditet preživljana prostega  časa v  naših mestih. Seveda so javni WC-ji in posedanje na klopeh, del tega neizbežni. Nekaj javnih  sanitarij je hvala bogu ves čas na voljo, sem pa prepričana, da bomo do Velike noči tudi posedali po klopeh po vseh županijah naše domovine.

Zahvale vredna pa  so tudi   vsa vaša priporočila, oziroma apeli vsem odločevalcem v naši državi, da je treba nujno , ne danes, včeraj, bolje poskrbeli za starostnike, tako mobilne ki še živijo v svojih domovih, kakor šibke  in ranljive, ki so bili  primorani tako ali drugače zamenjati svoj dom, za namestitev v domu starejših. Ta selitev  nam vsem zelo poznana , ki imamo svoje najdražje v domovih po Sloveniji, se izkazuje za skrajno nedostojno življenje in iz dneva v dan smo priče kršenju človekovih pravic, slabe oskrbe, zanemarjenja in terorja , ki se izvaja nad njimi. Kontrole žal ne funkcionirajo. Nam svojcem izgleda kot, da vodstva domov s pridom izkoriščajo virus covid 19, saj jim omogoča samostojno odločitev o marsičem. Kot vemo je cepljenje zaposlenih neobvezno, obiski svojcev pa so še naprej lahko le  1x tedensko , s predhodno najavo, morda 2x, in so vezani na 30 minut.

Glede na to, da so starostniki v domovih, v  večini že prejeli tudi drugi odmerek cepiva, smatram, da svojcem obisk ne bi smel bit omejen ne na čas, ne na datum. Ne jemljite mojega pritoževanja osebno, to so stiske večina svojcev, ki si ne upajo z besedo na dan. Stiske pa se kažejo prav tako pri varovancih ,so  shirani, žalostni, večina  njih je postala dodatni invalid, postali so nepokretni, veliko jih ume zaradi žalosti in tudi zanemarjenosti. Ljubljanska urgenca je prva  priča o stanju pripeljanih starostnikov, ki živijo v domovih , kjer ni zadostne hidracije in  kjer botruje huda podhranjenost .Predvsem v času korone, se je stanje dodatno drastično poslabšalo.

Naj Vam povem, da je nekaj svojcev že naslovilo odprta pisma tako na  NIJZ, MZZ, VARUHU ČLOVEKOVIH PRAVIC, v upanju, da se bo le  kdo    zavzel za varovance, ter  nas svojce, da se nam omogoči ponovno neomejen  osebni stik , seveda na varen način .Pristojni so domovom  sicer izdali priporočila, nikakor pa  prepoved in omejevanja obiskov ,direktorji domov pa so priporočila obrnili v svojo korist in vodijo svojo domsko politiko. S tem kršijo  vse človekove pravice svojim varovancem, kakor tudi nam svojcem.

Obračam se na Vas v svojem  imenu, kakor tudi v imenu ostalih obupanih svojcev, da tudi vi javno pozovete  vladne odločevalce , socialne službe po domovih, varuha človekovih pravic, direktorje domov , da se ta kalvarija oskrbovancev in nas svojcev nemudoma preneha in se izpostavi ponoven, neomejen, ljubeči, osebni stik, ki je nujno potreben.

Skupaj bomo zmogli in za naše najdražje poskrbeli.

Hvala ga. Biserka, ostanite zdravi,
prisrčen pozdrav, Brigita Kneževič