Slovenski kodeks zdravniške etike ne preprečuje diskriminiranja starejših.
Čeprav je Zakon o pacientovih pravicah pred 12 leti pravno prenesel pravico odločanja o lastni zdravstveni usodi na paciente, s čimer naj bi se končala doba zdravniškega paternalizma, se to v praksi ni zgodilo v zadovoljivi meri. Pomemben del zdravnikov vztraja pri pokroviteljski drži. Posebej močno je to prišlo do izraza pri delu strokovne skupine in Ministrstva za zdravje v razmerah epidemije koronavirusa.
V prepričanju o visoki obolevnosti in smrtnosti zaradi tega virusa je stopilo v ospredje vprašanje, ali bodo zmogljivosti slovenskih bolnišnic zadostovale za verjeten naval bolnikov, med katerimi naj bi prevladovali starejši.
Sprejeta je bila odločitev o vnaprejšnji selekciji, torej o izboru tistih, ki jih je vredno zdraviti. To ni bila triaža, ki se vsakodnevno dogaja v bolnišnicah. Ne, vnaprej je bil sprejet sklep, da se bolnikom, ki so v paliativni negi, sprejema v bolnišnico ne omogoči. Ker pregleda nad takimi bolniki ni, možna pa je domneva, da je njihova največja koncentracija v domovih starejši občanov, so tja odšle zdravniške ekipe s strokovnjakom za paliativo, da v triminutnem pregledu zdravniške dokumentacije posamezne osebe določijo, ali je primerna za paliativno oskrbo in ne za napotitev v bolnišnico, če bi zbolela za koronavirusom.
Niso se pogovarjali s pacienti ali svojci in niso dobili njihovih soglasij. S tem so obranili bolnišnične zmogljivosti, ki nikoli niso bile napolnjene vsaj do polovice in dosegli rekordno smrtnost zaradi koronavirusa v domovih starejših občanov. To je model, ki nam ga Ministrstvo za zdravje obljublja tudi v bodoče.
Triaža kot proces razporejanja bolnikov ni sporna, tudi ni sporno, da je ob koncu življenja za marsikaterega bolnika bolj primerna dobra paliativna oskrba kot pa postopki bolnišničnega zdravljenja. Sporno je, da je bil pri tem zanemarjen Zakon o pacientovih pravicah, še zlasti 20. člen (informiranje) in 26. člen (soglasje pacienta). Pacienti ali njihovi bližnji niso bili informirani in za razvrščanje v paliativno oskrbo niso dali soglasja.
Vse je brez vednosti pacientov ali njihovih bližnjih paternalistrično izpeljal izvedbeni sistem Ministrstva za zdravje. Zakon o pacientovih pravicah je bil povožen, o avtonomiji pacienta ni bilo ne duha ne sluha. Bilo pa je mnogo leporečja o paliativni oskrbi.
Je skrb za bolnišnične zmogljivosti opravičilo za nespoštovanje Zakona o pacientovih pravicah? Ni. In še manj, saj sploh ni bila izrabljena možnost partnerskega odnosa do pacientov, kjer bi se šele izkazalo, kako ti pacienti moralno presojajo potrebo po bolnišnični oskrbi v razmerah, ko začenja zmanjkovati zdravstvenih pripomočkov.
Tine Hribar, ki je optimistično predvidel, da bi ga v primeru pomanjkanja zdravstvenih zmogljivosti zdravnik vprašal, ali naj ventilator namenijo njemu ali nekomu mlademu, je vnaprej napovedal, da bi se napravi odrekel v korist mlademu.
In v partnerskem odnosu, ki priznava avtonomijo pacientov, poudarjamo, tudi starejših pacientov, bi se utegnilo izkazati, da ni nikakršne potrebe po selekciji, ki so jo tako prizadevno zastavili. Selekciji s smrtnimi posledicami, kot se je zgodila v domovih starejših občanov, ki ni upoštevala Zakona o pacientovih pravicah, nasprotujemo, ker je protizakonit izraz vladajočega starizma in paternalizma, ker je smrtonosen model obnašanja, ki ruši zaupanje pacientov do zdravnikov, ker ruši obstoječi pravni red, slabša družbene odnose in s tem koherentnost družbe kot celote. Zahtevamo, da Ministrstvo za zdravje takoj v celoti upošteva Zakon o pacientovih pravicah, da nadzoruje njegovo izvajanje in da pri vseh ukrepih upošteva paciente kot avtonomne partnerje in ne odreja njihovega zdravljenja brez soglasja pacientov ali njihovih svojcev.
