Ko starost ne bo več predstavljena kot problem, starostniki ne bomo imeli problemov!

 

“Starost je dobra v štirih rečeh je rekel že Francis Bacon, angl. filozof, staro drevo najbolje gori, staro vino je najbolje piti, starim prijateljem zaupati in stare pisce brati”.

Starost je stanje posameznika, staranje pa je proces, trajajoč od rojstva do smrti. Starost torej ni problem.

Z biološkega vidika se proces staranja povezuje z pešanjem življenjskih funkcij organizma, ki se ob koncu zaključi s smrtjo. 

Po socialni teorijah vemo, da je človekovo počutje v starosti zelo odvisno od okolja v katerem človek živi.

Ohranitev aktivnosti starih oseb pa je odvisna predvsem od življenjskega sloga ter od socialnih in ekonomskih okoliščin ter zavedanja, da je ohranjanje in načrtno razvijanje telesne, mentalne in socialne aktivnosti nujno za uspešno in kvalitetno starostno obdobje.

Psihološke teorije staranja zavračajo misel, da se po določenem letu starosti človek postara. S psihološkega vidika, ki je pomembno soodvisen od navedenega pa je človek star toliko, kolikor starega se počuti.

Starost tako ni le stvar narave-dednosti, ampak je pomembno družbeno določena. Zato starost ne more biti problem družbe ampak njen najbolj normalni del.

Potrebno se je zavedati, da starost doleti vsakogar, ki jo seveda dočaka. 

Starost je del določenega obdobja osebnih možnosti, ki jih je mogoče udejanjiti prav v tem za starajočega prav tako lepem življenjskem obdobju, v katerem se človek lahko bolj ali manj dotakne tudi modrosti lastne živosti. Zato starosti nikakor ne pritiče pasivnost, umik iz družbenega življenja ter, kar je najhuje, vdanost v usodo in osamljenost. 

Tega se moramo zavedati vsi ne zgolj ostarela oseba.

Stari ljudje so pravzaprav šele zares po človeško “lepi” kot so z specifično lepoto navdane občudovane mogočne katedrale, ki s svojo lepoto veličine niso namenjene zgolj sebi, ampak kličejo, prosijo, da bi si vzeli zanje čas, bi vanje vstopili ter prepoznali njih notranjost njih silne  časovne prostranosti.

Tako lahko  Starost poimenujemo tudi katedrala nase lastne živosti.

Vsak človek je po naravni poti usposobljen in želi poskrbeti zase in to do konca lastnega bivanja.

Sodobni napredni čas, ki je zapolnjen z izjemnim in hitrim tehnološkim razvojem in žal tudi v Sloveniji vse bolj s politiko ekonomizma ter tako vse manj dostopen in ustrezen, zato so mu starajoči vse manj kos.

Vse bolj je očitna razlika kvalitete življenja. Izobraženi starostniki imajo višje pokojnine, so manj odvisni od drugih, živijo kvalitetneje. So bolj zdravi, ker je njih življenjski slog bolj zdrav.

Za človeka se posebno po slovensko razmišljajočega vemo, da je dom njegovo osebno bogastvo in osebni raj. 

Bogat si, če imaš dom, se vedno in zoper vse bolj velja!

Drugačen pa je način življenja v starosti znotraj starostnikom namenjenim institucijam kot načinu varstva starejših. 

Nekateri posamezniki se zanje odločijo prostovoljno, drugi so v to žal primorani.

Dejstvo je, da imajo starejši ljudje v teh institucijah omejene možnosti, najprej glede namestitve-čakalna doba, potem pa tudi glede oskrbe same.

Življenje v domu je institucionalizirano, zajetje človekovih potreb pa totalno ker  ne omogoča storitve po izbiri stanovalca.  

Zaprtost znotraj totalnih institucij, bolj ali manj velika izoliranost starostnikov ter pomanjkanje stikov s svojci so značilnosti za tovrstno preživljanje življenja ostarelih. Te sonaravne potrebe so vrojene v slehernika, v določene dele naših možganov skozi milijone let. Zato pomanjkanje teh pomeni za večino ljudi nenadomestljivo izgubo in stres.

Odločitev za odhod iz domačega okolja v dom za starejše je vedno težka in polna stisk. Večina starejših se upira odločitvi za institucionalno bivanje, medtem ko se manjši del sprijazni bodisi zaradi svoje invalidnosti ali bolezni, nekaterim pa to tudi ustreza.

Raziskave kažejo, da imajo starejši ljudje še vedno negativen odnos do domov za starejše. Negativen odnos starejših do takšne oskrbe predvidoma narašča zato, ker se s starostjo poveča tudi emocionalna občutljivost človeka, dodobra pa nas je na slabosti opozoril med drugimi dejstvi tudi COVID-19.

Ker v sodobno družbo žal vse bolj sodi med najvišje cenjene vrednote kapital, bogatenje, mladosten izgled, vitalnost in fizična privlačnost, so starejši ljudje  vse bolj potisnjeni na rob marginale. Postajajo nevidni in marginalizirani in celo tudi odveč. Vse več se govori o starosti kot problemu.

Dejstvo je, da imajo starostniki v večini institucij v Sloveniji določeno omejene možnosti, glede namestitve, potem pa tudi glede oskrbe same. Ekonomski vidik - bolje rečeno vidik ekonomizma je vse bolj prisoten in očiten.

Življenje v domu je zelo institucionalizirano, zajetje človekovih potreb pa totalno, ker že sama organizacija dela ne omogoča in ne dopušča storitev po izboru in potrebah posameznika.

Institucija kot totalna ustanova je prostor, ločen od zunanjega sveta, ki združuje neznance- tujce, ki si v njem delijo čas, prostore, osebje in dejavnosti. 

Je zal neke vrste kot odlagališče ljudi, ki jih družba ne potrebuje več. Takšen koncept je v sociologijo vpeljal Erving Goffman. 

Življenje starostnikov v tej ustanovi je namreč natančno določeno z napisanimi pravili, ki zagotavljajo potreben hišni red.

Izguba avtonomije in kontrole nad lastnim življenjem je v instituciji neizogibna, zaradi odvisnosti od drugih ljudi, pa tudi zaradi vse večje stopnje institucionaliziranosti in ne nazadnje ekonomskih diskurzov se stil sonaravnega bivanja in življenja za starostnike z vstopom v institucijo pomembno specificira.

Povedano drugače, o sebi uporabniki ne morejo več avtonomno odločati. 

Slednje pa je slabo, kajti kadar človek nima več pravice, da bi avtonomno odločal o svoji usodi to bistveno zmanjša občutek kvalitete njegovega življenja in posledično upadanje njegove psihofizične kondicije.

Človek svojo pot tako sklene kot neavtonomno bitje in morda je edina avtonomna misel mnogih, ki mu v instituciji preostane, želja po smrti.

Za starega človeka je najčešče odhod iz domačega okolja največji in temeljni problem, saj je v starosti človek manj pripravljen na spremembe. Doma se dobro znajde, stvari povezuje z življenjskimi spomini. 

Samostojna skrb, samostojnost za obstoj, higieno in vsakdanja opravila človeka zadovoljujejo na osebni ravni.

V instituciji pa večina teh opravil odpade in nenadoma se človek znajde pred obilico prostega časa kar ga nagovarja, da je odslužil . 

Pešanje duševnih in telesnih zmožnosti je premo sorazmerno z upadanjem spodbud za aktivnost. 

Pasivnost posamezniku namreč pomembno zmanjšuje lastno vrednost. 

Ko se človek mora odpovedati lastni avtonomiji, se posledično odpove lastni svobodi in postane odvisnik. 

Med splošne potrebe, ki so prisotne v človekovem življenju sodijo predvsem

- biti ljubljen, opažen, prepoznan, spoštovan, zaželen sobivati med svojimi

- nekaj pomeniti in imeti namen, biti mati, oče, babi, ded, modra oseba,...

- ekonomska varnost in občutek, da je primerno cenjen njegova osebna zapuščina kot  ekon. prispevek zanj in po smrti za potomce

- duševno in telesno zdravje,  vzpodbuda in želja po učenju, zabava

- biti del skupine znancev, sosedov, prijateljev ali kolegov,

- biti v stiku s svojim življenjskim izvorom v sebi 

Tudi odhod iz aktivnega delovanja v službi je na nek način razumljeno kot določena izguba. Starejšega človeka-posebno intelektualce na nek način tudi razvrednoti.

Mnogi bi želeli biti do določene mere in meje se vedno aktivni in koristni.

Ko preneha človeku njegova ekonomska koristnost jih družba sicer še nekako tolerira, obenem pa so v resnici porinjeni na rob in posebej označeni, postanejo etiketirani, češ, da so mlajšim generacijam v breme kar vodi do socialne izključenosti. Žal mnogo kje celo znotraj lastne družine.

Rešitev na sodoben način je preprosta, oddaja človeka v institucijo po bolj ali manj zavedajočemu načelu ti sina/hčer do praga on tebe čez prag! 

Mačkova očeta je črtica, ki jo je napisal Janko Kersnik. Črtica govori o starih Mačkih, in sicer o treh generacijah očetov oziroma sinov. Stari Maček je živel s sinom na kmetiji, kjer je še gospodoval, ko pa je že zelo ostarel, so ga le prepričali, da je kmetijo zapustil sinu. Ko je sin zagospodoval, se staremu Mačku ni godilo več dobro, saj ga je sin pretepal, veliko so se prepirali, tako da je stari oče naposled zapustil svoj dom in odšel k sosedom. Kmalu je umrl, še prej pa je zahteval od sina svojih 20 goldinarjev, ki jih je zapustil sosedovim. Tudi sinu se na stara leta ni godilo nič dobrega, saj je tudi sam imel sina, in ko mu je zapustil kmetijo, se mu je zgodilo enako kot očetu. Sin ga je pretepal, tako da je tako kot oče preživel svoje zadnje dneve pri mladem sosedovem Matevžu. Sin in oče sta imela enako usodo in končala na enak način.

Četudi lahko dom za starejše izraža nekatere vidike dejanskega doma, ta ne more biti pravi dom, ki bi posamezniku ponujal zatočišče, prostor, zaposlitev in identiteto, ki bi bila enakovredna lastnemu domu in pisana na njemu lastno “kožo”.

Zato je nujen pravočasni pogovor med starši-bodočimi starostniki in njihovimi dediči-otroci. Da bi se odločitev kar se da prepustila njemu osebno, njegovemu načinu izbire skrbi in pomoči, da bi se oseba sama odloča o svoji lastni usodi, načinu staranja seveda ob ljubeči podpori svojcev. Vsi skupaj pa ob profesionalno vrhunsko organizirani podpori s strani formalnih in neformalno delujočih institucij.

Osnova je torej v dobri organizaciji 

V domovih za ostarele pa bi bilo nujno ponuditi plačnikom dostojno obravnavo in ustrezno strokovnost.

Slovenci v več kot 70% živimo v osebnih hišah, kar je v Evropskem prostoru fenomen. Ob slovensko hišo sodi tudi vrt in narava.

Starostniki zaradi ponosa ne želijo prositi za pomoč. 'Vse življenje sem delal, zdaj pa naj prosjačim,' se sprašujejo. Revščina je še vedno stigma, ki jo po drugi strani dodatno poglablja družba," 

V Sloveniji bi bilo smiselno povezati vse institucionalne in ne institucionalne načine oskrbe in oblike pomoči starejšim ter tako raziskati in opredeliti dejansko stanje, ki je starejšim ljudem danes na voljo ter poenotiti vizijo nadgradnje in izboljšanja tovrstne dejavnosti.

Z namenom starejšim čim bolj in čim dlje ohraniti njihovo dostojanstvo kot pomemben suport samostojnosti in neodvisnosti ter posledično čim boljšo ohranitev primernega psihofizičnega zdravja.

Usmerjeno skupno prizadevanje bi pomembno odkrilo in se seznanilo s tem kaj in koliko  Slovenci realno dojamemo in razumemo kvaliteto življenja, ki nam je danes lahko dosegljiva.

Kje je zdravje starejše populacije, kakšna je stopnja Syndroma krhkosti, kakšna je vsebina realne živosti, kaj je nujno bolje organizirati in kako se je potrebno bolje vsestransko povezati za lažje doseganje potrebnih ciljev.

Šele celovita geriatrična ocena, ki je multidimenzionalni in interdisciplinarni diagnostični proces je ključna pri tem, da se Sy krhkosti pri starejši populaciji ne bi slabšal.

Potrebno je:

-ustanoviti  skupino  kompetentnih ljudi po regijah, ki bi proučili in analizirali trenutno formalno in neformalno delo  kot obliko pomoči starejšim 

-vse institucije bi predstavile svoj prispevek svojega delovanje in potrebe po nadgradnji

-določiti bi bilo potrebno skupno strategijo delovanja v smeri najvišjih možnih standardov, ki so nam lahko na voljo

V regijskih časnikih bi bilo nujno uvesti stran namenjeno obvestilom ostarelim. Lokalna TV bi prav tako namenila oddaje namenjene tej tematiki, brezplačna  telefonska st. namenjena ostarelim, v zdr. domovih bi morali nameniti možnost pogovorov in posvetovanj ostarelim, ki bi jih lahko vodili upokojeni strokovnjaki.

Mnoge ženske preživijo večino svojega življenja kot negovalke „drugih“. Povprečno 17 let oskrbujejo, negujejo in podpirajo svoje otroke, 18 let namenjajo skrbi in pomoči svojim in partnerjevim staršem in navsezadnje še desetletje negovanju ostarelega partnerja.

Bremena, ki jih z multiplikacijo vlog nosijo ženske, lahko vodijo do emocionalnih težav, tesnob in depresij, anksioznosti, jeze in nezadovoljstva, napetih osebnih odnosov ter slabšega zdravstvenega stanja. Raziskave kažejo, da so ženske v Sloveniji močno vpete v neplačano gospodinjsko in skrbstveno delo, kjer socialno, materialno in emocionalno oskrbujejo otroke oziroma mlade odrasle ter lastne in partnerjeve starše. Obenem imajo ženske v Sloveniji najdaljši delovni urnik v Evropi. Vse naštete obveznosti ženske obremenjujejo in te poročajo o izčrpanosti in izgorelosti ter drugih psihofizičnih boleznih, ki so posledica večkratne obremenitve žensk – zaposlitve ter neplačanega gospodinjskega in družinskega dela. 

Zato je prva skrb da primerno usposobimo ženske za to delo, ter primerno plačamo opravljene storitve.

Center za kvalitetno starost bi se moral organizirati v vseh regijah po Sloveniji, da starost ne bo več predstavljena kot problem in starostniki ne bomo imeli problemov!

Metka Močnik Košenina

Arhiv novic