Vlasta Iljič Brecelj
Bevkova 8
5270 Ajdovščina
Direktorat za dolgotrajno oskrbo
Ministrstvo za zdravje
Štefanova ulica 5
1000 Ljubljana
ZADEVA: Domove za starejše smo spremenili v hiralnice
Spoštovani!
Oglašam se kot hčerka gospe, ki je skoraj tri leta bivala v domu za starejše.
Na spletni strani doma, kamor sta se preselila z očetom, nas je vabilo geslo: »Vi ne morete biti vedno zraven, mi smo lahko!« Sprva sem hodila le na popoldanske družabne obiske , zelo hitro pa sem opazila, da to ne bo dovolj. Čas, ki sem ga prebila v domu, se je vedno bolj raztegoval, vedno bolj sem se morala vključevati v njuno vsakodnevno oskrbo, če sem želela, da je bilo zanju dobro poskrbljeno. Pomanjkljivosti v sistemu našega institucionalnega varstva sem opažala na vsakem koraku, še zlasti pa je to postalo očitno po smrti mojega očeta, ko je ostala mama, ki živi z demenco, v domu sama.
Kar dve desetletji smo domsko oskrbo v Sloveniji zanemarjali, posledica tega je prenatrpanost domov in huda kadrovska podhranjenost. V praksi to pomeni, da se morajo starostniki ves čas podrejati kasarniškemu sistemu, za individualne potrebe starostnikov ni časa. Od tuje pomoči odvisni so tako po domovih lačni in žejni, ker ne dobijo dovolj pomoči pri hranjenju in pitju. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 1. člen: varstvo pred sleherno obliko telesne zlorabe, ki vključuje trpinčenje in zanemarjanje, nedohranjenost in dehidracijo.) Pri posamezniku, ki potrebuje pri negi več od rutinsko odmerjenega časa, se takoj ugotavlja nesodelovanje in »poslabšanje bolezni« ter se mu predpisuje antipsihotike. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 1. člen: varstvo pred sleherno zdravstveno zlorabo, vključno z neustreznim, nepotrebnim in pretiranim zdravljenjem.) Če je v domu sto stanovalcev, se delovna terapevtka ukvarja le s petnajstimi »najbolj perspektivnimi«, fizioterapevtka pa le z dvajsetimi oskrbovanci. Ostali so prepuščeni sami sebi. ( Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 4. člen: pravico imate uživati ukrepe, ki preprečujejo slabšanje vašega telesnega stanja – ali pa ga izboljšujejo – in ki v največjem mogočem obsegu krepijo vašo samostojnost.) Kot zdravnica ugotavljam tudi pomanjkljivo strokovno znanje osebja, prepozno razpoznavanje npr. znakov akutnih bolezni in predolgo zavlačevanje s pričetkom zdravljljenja. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 4. člen: pravico imate do kakovostnih, pravočasnih in dostopnih zdravstvenih storitev, pravico imate, da za vas skrbijo ljudje, ki imajo potrebna znanja in ustrezno podporo.)
Veseli me, da se je po epidemiji s Covid 19 v Sloveniji našlo nekaj dodatnega denarja za investicije v domove in za zaposlovanje. Bojim pa se, da samo novi zidovi – nove kasarne in nekaj dodatnega kadra ne bo izboljšalo položaja starostnikov. Zdi se mi nujen tudi nov pristop, sprememba filozofije in uvedba drugačnih, bolj v človeka usmerjenih modelov oskrbe, kakor jih že poznajo v razvitem svetu. Sprememba miselnosti je dolgotrajen proces, ki zahteva smele programe izobraževanja, neposredno mentorstvo učnih sester pri končnih izvajalcih in spremljanje ustreznih kazalcev kakovosti.
Marca je Slovenijo dosegel Covid. V želji po »zaščiti najranljivejših« so bili starostniki v domovih več mesecev odrezani od svojcev. Po skoraj treh mesecih so se obiski v domovih pričeli postopoma sproščati. Naši starši so bili shujšani(moja mama je v treh mesecih zgubila 9 kg), otopeli, zasedeni na vozičku, oslabeli… Svojci smo bili prisiljeni svoje obiske spremeniti v ciljno naravnan projekt: vsak dan znova smo morali dosegati cilj primerne hidracije, cilj ustreznega vnosa dnevnih kalorij, cilj krepitve mišične moči in gibljivosti, cilj socialne interakcije in človeškega stika… Po enem mesecu trdega dela se je stanje pri moji mami dokaj zadovoljivo popravilo.
Po epidemiji Covid 19 sem zaprosila za vpogled v mamino zdravstveno dokumentacijo. V njen karton je bil vložen obrazec z nedvoumnim naslovom: Mnenje konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi v času epidemije Covid 19. V našem domu konzilija ni bilo, saj so se regijski internisti temu uprli iz etičnih razlogov. Obrazec je delno izpolnil domski zdravnik. V naši regiji je bilo v prvem valu ves čas izrazito malo okužb in prav nobene v domovih za starejše. Listi so bili vloženi v kartoteke stanovalcev »na zalogo«. O tem ni bil obveščen nihče od stanovalcev in niti nihče od svojcev, kar se mi zdi kršenje Zakona o pacientovih pravicah. Zdravniki za razgovor menda kar tri mesece niso imeli časa? Že pred leti sem obiskovala tečaje Hospica in bila na prvih seminarjih paliativne medicine v Sloveniji. Tak način dela mimo bolnika pa se mi zdi sporen, saj je odklon od bistva paliativne medicine. Zdi se mi, da bi si stanovalci domov zaslužili opravičilo in umik teh listin iz njihovih kartonov.
V začetku julija so naš dom ponovno hermetično zaprli, saj se nam je zgodil Covid. Prvi primer okužbe so odkrili na maminem oddelku, že naslednji dan je bila okužba potrjena tudi pri njej. Kakor da kljubuje vsem mnenjem konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja, je prebrodila Covid praktično brez bolezenskih znakov in bila prva odpuščena iz infekcijske klinike. V domu so širjenje okužbe uspešno zajezili, vendar pa ima ta zgodba o uspehu tudi temno plat. Zaradi preobremenjenosti osebja so bili vsi stanovalci od prvega do zadnjega (okuženi in neokuženi) zaprti po sobah, ponovno odrezani od svojcev, vse dejavnosti so v trenutku zastale, izvajali so le najnujnejšo nego, stanovalcev niso dvigovali na vozičke, cele dneve so ostajali v postelji. Ali si predstavljate, kaj ostane od devetdesetletnika, ki en mesec samo leži? Preventivno so se zapirali tudi drugi domovi v okolici, čeprav pri njih ni bilo nobene okužbe. Zapiranje drugič je za stanovalce še hujše kot zapiranje prvič. Bliža se jesen in zima, ko jih čaka zapiranje tretjič, četrtič, petič… Zapiranje postaja nova normalnost, domove za starejše smo spremenili v hiralnice. Zdi se mi, da vam prav to želijo sporočiti iz Skupnosti socialnih zavodov, ko se upirajo rdečim in sivim conam po domovih. Izjava, da naj ostanejo zboleli stanovalci v DSO-jih, če ne rabijo bolnišničnega zdravljenja, saj je to njihov dom, je na prvi pogled sočutna. Vendar se pozablja, da se ob okužbi s Covid 19 domača soba in celoten dom spremenita v ječo, kjer so stanovalci prisiljeni vegetirati v posteljah le ob najbolj okleščeni oskrbi in biti odrezani od družine, ki daje zadnji smisel njihovemu življenju.
Ko je postala mama uradno nekužna, sem jo odpeljala k sebi domov. Rešila sem svojo mamo. Skoraj tri tedne je samo ležala, ležala je v bolnišnici in ležala v rdeči coni. Bila je zelo oslabela. Če bi ostala v domu, bi ležala še naprej…
Želela bi rešiti vse mame, pa sem uspela rešiti le svojo. Zato se obračam na vas s prošnjo, da izkoristite vse svoje vzvode za izboljšanje življenja starostnikov po domovih! Ljudje ne potrebujejo večbarvnih con in zapiranja, ljudje potrebujejo človeka vredno življenje.
S spoštovanjem!
Vlasta Iljič Brecelj
Datum: 10. 8. 2020