Ponovno poudarjamo, da potrebujemo dober Zakon o dolgotrajni oskrbi
Zelo smo razočarani in ogorčeni, ker so predlog zakona dali v javno razpravo, ne da bi se o njem uskladili v koaliciji, kaj šele s socialnimi partnerji. Tragikomedija, ki jo spremljamo v medijih v zvezi z zakonom, je zelo slaba popotnica sprejetju zakona. Najprej oba ministra Cigler Kralj in Gantar razlagata, kako dobro sodelujeta in sta odličen tandem in glamurozno pošljeta Zakon o dolgotrajni oskrbi v javno razpravo. Samo teden dni zatem pa minister Cigler Kralj izjavi, da se ne strinja z rešitvijo načina financiranja dolgotrajne oskrbe, kot je opredeljen v predlogu zakona.
In ob vseh obljubah o nujni skrbi za starejše, ki jo venomer predstavljajo kot prioriteto vlade, ta ista vlada sprejme rebalans proračuna, v katerem sredstva za programe dolgotrajne oskrbe ZMANJŠA za 4,2 milijona evrov!
Takoj ko smo prejeli zakon, smo v Srebrni niti prosili za posvet ali okroglo mizo, da bi razjasnili nekatere nejasnosti, ki jih v zakonu ne razumemo. Povabljeni smo bili na pogovor na Ministrstvo za zdravje, a smo pogrešali predstavnike Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, saj zakon posega v področji obeh ministrstev.
Zakon z vsemi prilogami je ponekod zelo nerazumljivo napisan in dopušča različne interpretacije, dvome in bojazni. Zato bi predlagatelj moral organizirati več posvetov in okroglih miz v sodelovanju z MDDSZEM, da bi zakon lahko izboljšali in ga čim prej sprejeli. In zato so tudi naše pripombe in vprašanja verjetno takšna kot zakon. Predlagamo, da se javna razprava o zakonu podaljša, da bomo zakon lahko temeljito preverili in predlagali izboljšave.
Strokovna združenja in civilne organizacije smo marca letos pozvale vlado, naj pripravi dober zakon o dolgotrajni oskrbi in naj bodo vsi deležniki vključeni v sooblikovanje. Ignoranca politike je bila popolna.
Pričakovali smo zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo vsem državljankam in državljanom omogočil enak dostop do potrebnih storitev ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine. Zahtevali smo dvig javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe, krepitev načel solidarnosti in socialne države pri skrbi za starejše in vse, ki so v vsakodnevnem življenju odvisni od tuje pomoči ter pospešen razvoj javne mreže izvajalcev dolgotrajne oskrbe in socialnovarstvenih storitev.
Zahtevali smo predstavitev analiz, na podlagi katerih se bo pripravil predlog zakona, javno objavo odgovorov na pripombe in predloge zainteresirane javnosti iz leta 2017 ter javno objavo pripravljenega delovnega osnutka.
Dočakali pa smo predlog zakona, o katerem se ne strinjajo niti predlagatelji zakona … Kot da se že vnaprej »drži figo v žepu«, da zakona tudi ta vlada ne namerava sprejeti!
Še pred tem pa smo bili priča razpisu koncesij, za katerega menimo, da dajejo prednost zasebnikom, saj ni bil prej jasno definiran javni interes, kje bo država gradila nove namestitve in kakšne vrste (obljubljenih 5 novih javnih zavodov v dveh letih in dokončanje Osilnice in Vrtojbe). Zahtevamo pospešen razvoj javne mreže izvajalcev socialnovarstvenih storitev. V zakonu naj bo opredeljen delež javnih izvajalcev v mreži, ki naj bo vsaj 75 odstoten.
Skrb za starejše je očitno odlična tržna niša in naša država zelo skrbi za to, da bodo imeli zasebniki velike dobičke na račun upokojencev oziroma starejših, njihovih stisk, stisk njihovih družin in drugih bližnjih.
Zakon pa bi moral v središče postaviti uporabnice in uporabnike ter njihove potrebe, temeljiti bi moral na solidarnosti in uresničevati ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki vsem svojim državljankam in državljanom zagotavlja možnosti za dostojno življenje v vseh življenjskih obdobjih, zato podpiramo novo solidarnostno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Skrb vzbujajoče pa je, da pušča predlog zakona odprta vrata za privatizacijo dejavnosti oziroma storitev, in to v neomejenem obsegu.
Kaj se nam zdi najbolj sporno v predlaganem zakonu:
V uvodu k zakonu manjka presoja posledic na zdravstveni sistem (stran 54).
Skrbi nas izobrazbena struktura posameznih izvajalcev, zlasti s področja zdravstvene nege in oskrbe. Preseganje poklicnih kompetenc se bo zagotovo dogajalo, s tem pa manj kakovostna, varna, humana, celostna in integrirana oskrba, kar je treba preprečiti z ustreznimi varovalkami.
V 2. odstavku 3. člena ni jasno, ali gre tukaj za koncesionarje, ali za samostojno podjetniško pobudo (zasebne storitve), tudi ni opredeljeno, da gre v primeru koncesije za nepridobitno dejavnost. To je ključnega pomena, saj bodo koncesije izplačane iz javnih sredstev in z njimi je potrebno ravnati pod enakimi pogoji kot v javnem zavodu.
- člen: v tretji alineji drugega odstavka naj bo jasno napisano, da se primanjkljaj iz naslova obveznega zavarovanja za DO krije iz proračuna RS.
- člen: Ni jasno definirano, kako in v kakšnem deležu bo država zagotavljala javno mrežo izvajalcev dejavnosti DO. Desetletni nacionalni program, ki se ga sprejme dve leti po sprejemu zakona, NI dovolj.
V 9. členu so opredeljene vrste zavarovanj za DO. Če gre za prostovoljno zavarovanje, kot ga imamo za zdravstvene storitve, ki je praktično obvezno zavarovanje, taka dikcija ni sprejemljiva. Točka 4 (4. odstavek) mora vključevati nadstandardno zavarovanje. Prostovoljno zavarovanje, ki je obveza, da se do storitev sploh pride, je nesprejemljiva opredelitev financiranja, saj imamo dolgoletne slabe izkušnje z zavarovalnicami, ki kujejo dobičke iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
Predlagamo, da se 12. člen (prostovoljno zavarovanje za DO) v celoti črta, ali pa se jasno opredeli obseg le-tega, kar naj bi bil po razlagi pripravljavcev zakona le bivalni nadstandard. Obvezni bivalni standard pa mora biti takšen, da ne bodo vsi uporabniki DO plačevali nadstandarda.
- člen – sporna je možnost, da ker ni možnosti za zagotavljanje storitev DO, dobiš denarni prejemek – do tega ne bi smelo prihajati!
- člen – ponovna ocena upravičenosti do DO – formulacija v drugem odstavku naj se spremeni tako, da stroške postopka v primeru ne odobritve šele po poteku 3 let nosi upravičenec do DO oziroma, da stroške nosi izjemoma (če prezgodaj prosi idr.).
- V zakon je treba dodati obrazložitev, da določene storitve DO izvajajo srednje izobraženi profili s področja zdravstvene nege, v okviru patronažne službe pa diplomirane medicinske sestre. Večina storitev, ki jo izvajajo diplomirane medicinske sestre in magistrice zdravstvene nege pa so financirane iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in niso predmet zakona o dolgotrajni oskrbi. Nujne so varovalke, ki bodo onemogočale preseganje kompetenc na področju zdravstvene nege.
- Zelo sporen/nejasen pa je 40. člen, ki sploh ne izhaja iz potreb starejših po oskrbi v institucijah. V dom greš, ko si onemogel in bolan in takrat potrebuješ zdravstveno oskrbo. Zdaj pa bomo imeli vrste izvajalcev A - bivalna enota, B - oskrbni dom, C - negovalni dom.
Domnevamo, da sta A in B v zakonu zato, ker takšne domove namerava graditi tuja multinacionalka ... in je zakon narejen po meri tujcev in ne potreb starejših.
Koncendent za izvajanje dejavnosti DO v instituciji tipa A – bivalni enoti je občina. Kaj to pomeni z vidika občinskih proračunov in varnosti uporabnikov teh bivalnih enot? V zakonu naj bo jasno napisano, da te oblike niso namenjene starejšim, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo in so danes v domovih starejših. Skrbi nas, da bodo morali starejši menjati različne tipe domov glede na težave, ki se bodo stopnjevale, zato smo bolj naklonjeni prizidkom k domovom starejših, ki bi omogočili različne vrste dejavnosti DO.
Obstaja tudi strah, da bodo vse institucije A zasebne s koncesijo. Kaj bo to pomenilo za občine in uporabnike?
Želimo definicijo negovalnega doma in negovalnih bolnišnic in jasno razmejitev.
Ali bo še vedno v veljavi stari Pravilnik o metodologiji oblikovanja cen v socialnovarstvenih zavodih z vsemi »ugodnostmi« za zasebne investitorje na škodo uporabnikov?
- člen: 3. odstavek: Tudi za poslovodenje institucij DO je premalo natančno napisano, da bi morali imeti direktorji izkušnje s področja DO, zato je treba ... dikciji »tri leta delovnih izkušenj na področju vodenja« dodati »na področju dela v dolgotrajni oskrbi«; nujna je tudi dodatna menedžerska izobrazba.
- člen – jasno naj se definira, da so sestavni del sveta zavoda uporabniki in njihovi sorodniki (“upravičencev DO izvajalca” ni jasno); potrebne so spremembe zakonodaje, da ustanovitelji ne bi imeli več večine.
- člen – premalo jasno je zapisano, kako bodo potekale investicije v javno mrežo (vsakoletni proračun RS?) in kakšen bo delež javne mreže
Poglavje 6.4 PODELITEV KONCESIJE potrebuje jasno opredelitev, da mora biti delovanje koncesionarja 1) neprofitno, takšno je tudi delovanje javnih zavodov in 2) da za koncesionarje veljajo isti pogoji kot za javne zavode in 3) morebitni dobiček iz javne službe, ki jo imajo financirano, morajo razporejati v razvoj storitev in dejavnosti.
- Tudi koncesionarji morajo imeti svete zavodov, v katerih bodo imeli večino uporabniki in sorodniki uporabnikov, strokovnjaki in ne politika. Če je za to potrebno spremeniti drug zakon (o gospodarskih družbah), naj se to naredi.
- člen – nadzor ministrstva: Neprimerno je urejeno tudi področje nadzora - kje je vloga uporabnikov in sorodnikov uporabnikov, ko uporabniki niso zmožni izražati svojih potreb. Doda naj se torej še ena točka v drugi odstavek 122. člena: - »z razgovorom z uporabniki DO oziroma sorodniki uporabnikov DO ...«
V deveti odstavek 122. člena naj se doda, da morajo biti vse ugotovitve nadzora in izrečeni ukrepi javno objavljeni.
Želeli bi razlago/definicijo, kaj so skupnostne oblike DO?
Pravilnik o minimalnih, prostorskih, tehničnih in varnostnih pogojih za opravljanje dejavnosti dolgotrajne oskrbe, ki je priloga zakona, pa zahteva temeljito prenovo in nikakor ne sme uvajati slabših standardov, kot jih imamo v pravilniku iz leta 2006 - ponovno so namreč dovoljene triposteljne sobe, torej gremo po poti »obiteljskih kuča«, kot jih imajo na Hrvaškem, ki so se izkazale kot slaba možnost nastanitve starejših, kronično bolnih državljanov. Nizki pogoji omogočajo preveliko možnosti za dodatno zaračunavanje nadstandarda!
Nismo opazili, da bi bili predvideni prostori za zdravila oziroma za ambulanto, kajti glede na to, da so v pravilniku predvidene cone za čas epidemij, so nujni tudi prostori za zdravstveno nego.
Tudi Pravilnik o storitvah na področju dolgotrajne oskrbe je zelo nejasno, neusklajeno napisan, saj iz njega ne moreš natančno razbrati, katere storitve DO bodo brez doplačila. Kolikokrat kopanje na mesec, kolikokrat menjava plenic na dan, pri koliko obrokih pomoč pri hranjenju in kako je s pomočjo pri pitju idr. Konkretno britje samo 4 x na mesec je občutno premalo. Vsekakor pa so časovni normativi popolnoma nerealni za kakovostno empatično dolgotrajno oskrbo, a o tem naj več povedo tudi izvajalci dejavnosti.
Pa naj zaključimo s pozitivno mislijo. Zakon ureja pomembno področje in ponuja tudi veliko dobrih rešitev: zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, možnost izbire primerljive pravice za primerljive potrebe, višji delež javnih sredstev in zmanjšanje finančne obremenitve posameznika in družine in še veliko drugega. Naj bo čim prej sprejet z vsemi izboljšavami.
Biserka Marolt Meden,
Predsednica Srebrne niti
