Bogdan Biščak, mag. Irena Žagar, dr. Dušan Keber, dddr. Andrej Pleterski in Igor Pribac so 3. 12. 2025 vložila naslednji ugovor:
Državna volilna komisija
Slovenska cesta 54
1000 Ljubljana
ZADEVA: Ugovor zaradi nepravilnosti v referendumski kampanji o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja , ki so v temeljih prizadele poštenost referendumskega postopka in rezultata
23. novembra 2025, se je v Republiki Sloveniji izvajal zakonodajni referendum, na katerem smo slovenski državljani in državljanke odločali o tem, ali naj se v Državnem zboru Republike Slovenije sprejeti Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) uveljavi. Ta ugovor vlagam na podlagi 51. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) s predlogom, da Državna volilna komisija na podlagi 7. odstavka 51. člena ZRLI v celoti
razveljavi glasovanje ter odredi in določi datum ponovnega glasovanja.
OBRAZLOŽITEV:
1. 23.11. 2025 je bilo izvedeno glasovanje na referendumu o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Na referendumu so volivci glasovali o naslednjem vprašanju »Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 24. julija 2025?« Po 99,99% preštetih glasovnic je bila po podatkih Državne volilne komisije (v nadaljevanju DVK) iz 27.11. 2025 volilna udeležba 41,01 %, (695.018 glasovnic), pri čemer je za zakon glasovalo 46,55 % volivcev (322.368), proti zakonu pa 53,45 % (370.210).
2. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi v 51. členu določa, da »vsak volivec lahko v desetih dneh po izvedbi referenduma vloži ugovor pri Državni volilni komisiji« in še »Ugovor iz prejšnjega odstavka se lahko vloži zaradi nepravilnosti pri izvajanju opravil volilnih organov na referendumu, razen nepravilnosti, ki so nastale pri delu Državne volilne komisije, ali nepravilnosti v referendumski kampanji oziroma v zvezi z njenim financiranjem ali nepravilnosti, ki so po svoji naravi v temeljih prizadele poštenost referendumskega postopka. Ta ugovor vlagamo zaradi nepravilnosti v referendumski kampanji in nepravilnosti, ki so po svoji naravi v temeljih prizadele poštenost referendumskega postopka. Te nepravilnosti so:
• v kampanji so na strani kampanje proti zakonu sodelovale organizacije in osebe, ki se niso registrirale kot organizatorji referendumske kampanje,
• nekatere organizacije in posamezniki so kampanjo izvajale v javnih zavodih in verskih objektih
• v kampanji je bilo s strani organizacij in oseb, ki so v kampanji pozivale k glasovanju proti zakonu, izrečenih vrsta neresnic, s katerimi so se izkrivljale in prikrivale točne informacije volivcem.
3. Sodelovanje Katoliške cerkve in zdravniških organizacij, ki se niso registrirale kot organizatorji referendumske kampanje in so kampanjo izvajale v javnih zavodih in verskih objetih
Primeri kampanje RKC in zdravniških organizacij so navedeni v Prilogah št.1 in št.2
Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK; Uradni list RS, št. 41/07, 103/07 – ZPolS-D, 11/11, 28/11 – odl. US in 98/13) ureja (tudi) pravila za izvedbo referendumskih kampanj, ki po svoji naravi predstavljajo oglaševalske vsebine in druge oblike (politične) propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivcev pri glasovanju na referendumu (tretji odstavek 1. člena ZVRK). Gre predvsem za propagando v medijih, elektronskih publikacijah in propagando z uporabo telekomunikacijskih storitev, plakatiranje in javne shode (peti odstavek 1. člena ZVRK). Njen namen je zagotoviti dobro informiranost volivcev in seznanitev z vsebino zakona, z argumenti zagovornikov zavrnitve zakona in z argumenti zagovornikov uveljavitve zakona. Volivke in volivci namreč lahko učinkoviteje uresničujejo pravico do glasovanja na referendumu, če imajo možnost biti podrobneje obveščeni o predmetu odločanja na referendumu. Kampanja je torej pomembna za učinkovito uresničevanje pravice do glasovanja na referendumu kot temeljne človekove pravice (44. člen Ustave). Povedano drugače, referendumsko kampanjo predstavljajo aktivnosti, ki so z ZVR K stvarno (po vsebini) in časovno dokaj natančno opredeljene. Pri kampanji gre torej za vrsto organiziranih komunikacijskih aktivnosti, ki vključujejo (tudi) množične medije in so namenjene točno določenemu cilju, tj. prepričati volivce, da pri glasovanju o referendumskem vprašanju glasujejo za uveljavitev zakona oziroma proti njej. Pri tem pa je bistvenega pomena za volivce dejstvo, da so posamezniki in institucije, ki kvalificirano agitirajo za »svojo stran«, jasno in nedvoumno opredeljeni kot organizatorji (svoje) referendumske kampanje, drugače transparentnost (tj. preglednost) v tem delu referendumskega postopka sploh ni mogoče zagotoviti.
Bistveno jamstvo za izvedbo referendumske kampanje je namreč po ureditvi ZVRK (3. odstavek 17. člena) prav dolžnost predhodne priglasitve organizatorjev referendumske kampanje, ki imajo v slovenskem pravnem redu status kvalificiranih agitatorjev, ki s svojimi prizadevanji v okviru pripadajoče kampanje želijo doseči določen izid referenduma. Organizator referendumske kampanje je namreč v skladu z drugim odstavkom 3. člena v zvezi s četrtim odstavkom 1. člena ZVRK odgovoren za zakonitost (in s tem tudi transparentnost) izvajanja referendumske kampanje . Niti ZVRK in tudi ne 44. člen Ustave (sodelovanje državljanov pri upravljanju javnih zadev) sicer a priori ne preprečujeta oziroma prepovedujeta možnost vsakršne posamične politične agitacije, saj bi bilo to v nasprotju s temeljnim ustavnim načelom sorazmernosti, hkrati pa v nasprotju z osnovnimi postulati demokratične družbe, utemeljene na pluralnosti pogledov in prepričanj. Skratka (tudi) javno izražanje lastnih mnenj in stališč posameznikov, kot tudi določenih ožjih družbenih, pa četudi interesnih skupin, ki niso hkrati tudi v naboru organizatorjev kampanje v času referendumske kampanje tudi v javnosti seveda ne more biti predmet vnaprejšnjih absolutnih prepovedi. Vsekakor pa tovrstno agitiranje ne sme preseči tiste še dopustne običajne mere, ki izražanje mnenj in stališč razločuje od referendumske kampanje, kot jo opredeljuje ZVRK, saj s tem postane ureditev ZVRK v tem delu pravzaprav brezpredmetna. Če namreč tovrstni akterji (agitatorji) v času referendumskih opravil, ko so dovoljene intenzivne aktivnosti za izvedbo tovrstnih kampanj (tj. nastop intenzivnega pojava oglaševalskih vsebin in drugih oblik (politične) propagande za oziroma proti predmetu referenduma) delujejo enako, včasih pa še bolj aktivno od uradno priglašenih organizatorjev referendumske kampanje, gre pri tem pravzaprav za neposredni obhod pravil ZVRK, s tem pa za (prikrito) nezakonito kampanjo.
Pri tem je potrebno poudariti, da je treba družbene akterje, ki opravljajo vlogo agitatorjev v referendumski kampanji, hkrati pa niso njeni organizatorji, že v skladu s temeljnim ustavnim načelom sorazmernosti obravnavati različno. Pri tem je treba seveda dosti strožje obravnavati tiste tovrstne akterje, ki imajo večjo družbeno moč, zlasti pa predvsem medijsko ali prostorsko infrastrukturo, ki lahko naslovnike njihovih informacij dosti lažje, intenzivneje, predvsem pa pogosteje doseže. Po drugi strani pa morajo imeti zlasti državne institucije, kamor spadajo tudi nosilci javnih pooblastil (sploh v primeru, če se predmet referenduma neposredno nanaša na njihovo strokovno področje), pri tem ustrezno mero zadržanosti.
V referendumski kampanji sta se pojavila dva tovrstna organizatorja kampanje. Najprej je tu RKC, ki se ni registrirala kot organizator referendumske kampanje, ima pa po drugi strani razvejano (tudi) medijsko infrastrukturo, ki bistveno presega »navadne« komunikacijske kanale »navadnih« organizatorjev referendumskih kampanj. Zato bi bilo že glede na izkazano intenzivnost njenih prizadevanj v smislu (enostranskega) obveščanja in (političnega) propagiranja nujno, da bi svojo dejavnost predhodno uradno priglasila po ZVRK. Glede na dejstva pa je - prav nasprotno od tega - delovala netransparentno, saj je ustvarjala zmedo pri volivcih o tem, ali gre pri tem za kampanjo ali ne. Enako velja za Zdravniško zbornico, ki je nosilec javnih pooblastil prav na področju, ki je bil predmet referenduma, pri čemer volivcem ni bila jasno, ali ona (in vrsta posameznih zdravnikov oziroma izvajalcev zdravstvenih storitev ali zdravstvene dejavnosti) nastopajo kot ena od strani v kampanji proti uveljavitvi zakona ali kot strokovnjaki, ki zgolj predstavljajo svoje strokovno mnenje.
Oba (neregistrirana) organizatorja sta kampanjo nesporno organizirala. RKC z objavami prek svojih medijev (Družina, radio Ognjišče), letakov v verskih prostorih in objavami na spletni strani, zdravniki pa z lepljenjem plakatov v javnih zdravstvenih ustanovah. Obe sta torej kršili ZVRK tudi s tem, da sta kampanjo izvajali v javnih zavodih (zdravniki) oziroma verskih objektih (RKC), kar je v nasprotju s 4. členom ZVRK.
Oba organizatorja sta s tem pridobila nepošteno prednost pred ostalimi organizatorji referendumske kampanje, saj oglaševanja v javnih ustanovah, verskih objektih in medijih v lasti RKC niso mogli izvajati. Poleg tega so za svoje kampanje morali nositi stroške teh kampanj, medtem ko je bila kampanja za zdravniške organizacije (v zdravstvenih ustanovah) in RKC (v verskih objektih in omenjenih medijih) brezplačna.
4. Neresnice izrečene z namenom izkrivljanja in prikrivanja točnih informacij volivcem
Med referendumsko kampanjo je bilo na strani kampanje proti zakonu izrečenih in zapisanih vrsta netočnih oziroma lažnih informacij, s katerimi se je izkrivljalo dejansko stanje, t.j. vsebino ZPPKŽ. Navajamo jih po njihovi vsebini.
a) Trditve, da zakon omogoča »evtanazijo« duševnih bolnikov, otrok, invalidov, starih in ranljivih
Te trditve so navedene v Prilogi št. 3.
Trditvi glede duševnih bolnikov in otrok sta neresnični, glede invalidov, starih in ranljivih pa so trditve zavajujoče. 8. člen ZPPKŽ namreč določa, da »pravice do PPKŽ ni moč uveljavljati na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni«. Dodatno varovalko pred možnostjo, da bi pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenje izkoristila duševno bolna oseba, predstavlja 12. člen, ki predpisuje obvezno mnenje psihiatra, »ki na podlagi obravnave psihičnega stanja pacienta poda oceno njegove sposobnosti odločanja o sebi.«
V skladu z 2. odstavkom 5. člena zakona lahko pravico do PPKŽ izkoristi le oseba, ki je dopolnila 18 let starosti. Otroci torej nikakor ne morejo biti upravičenci.
Izjava, da so upravičenci do PPKŽ invalidi, stari ljudje in revni ljudje je zavajujoča, ker volivce prepričuje, da je do PPKŽ upravičen vsak invalid, star ali reven človek. Vsi ti so upravičeni do PPKŽ tako kot vsaka druga oseba. Torej le v primeru, če:
1. doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni, ali druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja,
2. je podal informirano odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ,
3. je vlogo za uveljavljanje pravice do PPKŽ podal na način, določen s tem zakonom,
torej kot to določa 6. člen zakona, ne pa zato, ker je invalid, star ali reven.
b) Trditve, da zakon omogoča uveljavitev PPKŽ brez podpisa upravičenca
Trditve so navedeni v Prilogi št.4
Trditve so zavajujoče, ker prepričujejo volivce, da je možno izvesti postopek brez soglasja upravičenca. To soglasje je potrebno v vseh primerih. V postopku je vedno udeležen notar. Če pacient ne zna ali ne more pisati, mora biti to v listini zapisano. V tem primeru pacient pred notarjem na listino postavi svoj ročni znak, kar potrdi notar s svojim podpisom. Če pacient ne more pisati, izpolni zahtevek in informirano odločitev iz 10. člena tega zakona po njegovem nareku lečeči zdravnik ali drug zdravstveni delavec ali sodelavec, kar s svojim podpisom potrdi notar (3. odstavek 8. člena ZPPKŽ).
c) Trditve, da o postopku PPKŽ svojci upravičenca ne bodo obveščeni
Trditve so navedene v Prilogi št.5
Trditve so neresnične, ker ustvarjajo vtis, da svojci upravičenca, nikoli ne bodo obveščeni.
1. alinea 5. odstavka 7. člena zakona določa, da mora lečeči zdravnik »pacienta spodbuditi, da se o svoji nameri uveljavljati pravico do PPKŽ pogovori z bližnjimi osebami, in v primeru hospitalizacije zagotoviti, da ima pacient to možnost«. Poleg tega pa še 4. odstavek 19. člena predpisuje, da se «lečeči zdravnik o podrobnostih izvedbe posvetuje z zdravstvenimi delavci in sodelavci, ki so vključeni v zdravstveno obravnavo pacienta, in, če pacient s tem soglaša, tudi z njegovimi bližnjimi osebami.«
ZPPKŽ glede obveščanja o zdravstvenem stanju pacienta upošteva njegovo zasebnost, kot mu jo zagotavlja Zakon o pacientovih pravicah. Iz tega zakona izhaja, da ima pacient pravico odločati, kdo bo seznanjen z njegovim zdravstvenim stanjem in predvidenimi zdravstvenimi storitvami in da to seznanjanje lahko zavrne vsem (členi 29, 30 in 41).
č) Trditve, da 28. člen pomeni dekriminalizacijo umora, ker vnos učinkovine, ki jo izvede tretja oseba, kvalificira le kot prekršek
Trditve so navedene v Prilogi št. 6
Trditve so neresnične. 8. alinea 1. odstavka 28. člena določa le, da se za prekršek kaznuje pravna oseba, če z vnosom učinkovine za PPK ne upravlja pacient sam. Za prekršek se torej kaznuje pravna oseba, v kateri je bil postopek izveden, medtem ko se nič ne spreminja v zvezi s kazensko odgovornostjo osebe, ki bi namesto pacienta upravljala z vnosom učinkovine. Ta je še zmeraj odgovorna za pomoč pri samomoru po 120. členu Kazenskega zakonika.
e) Neresnične trditve o izvajanju postopkov v drugih državah
Celovite trditve so navedene v Prilogi št.7.
Najpogostejše trditve (tu so navedene v skrajšani obliki) so naslednje:
“Na Nizozemskem ljudi ubijajo brez privolitve.”
Gre za najbolj razširjeno, a tudi najbolj izkrivljeno trditev. Nizozemska kot ena redkih držav na svetu transparentno beleži vse medicinske posege, ki se končajo s smrtjo – tudi paliativno sedacijo, opustitev zdravljenja ali zdravljenje z dvojnim učinkom. Beležijo jih kot evtanazijo brez pristanka, kar se razlikuje od neprostovoljne evtanazije, kot zavajajo slovenski nasprotniki PPKŽ. Ob tem pa te postopke v slovenskem zdravstvu izvajajo vsak dan, vendar jih ne priznavajo kot evtanazijo brez pristanka in jih tudi ne beležijo.
“V Kanadi 15 % organov prihaja od ‘evtanaziranih pacientov’.” T
To je napačno uporabljen podatek. 15 % pacientov, ki v Kanadi zaprosijo za PPKŽ, želi pred smrtjo darovati organe. Med vsemi darovalci organov predstavljajo manj kot 1 %. Darovanje je popolnoma ločeno od PPKŽ, zahteva dodatne privolitve in dodatne, strožje nadzore. V Sloveniji že dvajset let spodbujamo vnaprejšnje donacije organov kot visoko etično dejanje; na njih sloni transplantacijski program. Ni razloga, da bi bila ta odločitev pred smrtjo sporna za tiste, ki se odločijo za PPKŽ.
“Pri PPKŽ se trguje z organi.”
Za to trditev ni bil v 20 letih obstoja PPKŽ zaznan niti en sam dokazan primer v katerikoli državi. Trgovina z organi je povsod kazniva, postopki so strogo ločeni, nadzorovani in dokumentirani.
“Število PPKŽ raste pred dopusti, ker se svojci želijo znebiti bremena.”
Ta zlonamerna trditev izhaja iz statistike o evtanaziji živali. V državah, kjer je PPKŽ urejena, ni nikjer zaznanega sezonskega porasta. PPKŽ ni nekaj, kar bi kdo uredil v enem tednu pred odhodom na morje, saj postopek traja tedne ali celo mesece. Trditev ni le neresnična – je žaljiva do bolnikov in njihovih družin.
“PPKŽ ruši družinsko solidarnost in ljudi sili, da umrejo, ker so breme.”
izkušnje iz vseh držav kažejo nasprotno: za PPKŽ se prevladujoče odločajo ljudje z močno podporo družine, dobro izobraženi, socialno vključeni in ekonomsko preskrbljeni.
“PPKŽ bo uničila paliativno oskrbo.” T
o se ni zgodilo nikjer. V več državah je prav razprava o PPKŽ pospešila razvoj paliative in zagotovila dodatna sredstva. Paliativa in PPKŽ sta na istem bregu: obe branita bolnika pred trpljenjem.
f) Neresnične trditve o varčevalnih namenih predlagateljev zakona
Trditve so naveden v Prilogi št. 8.
Izhajajo iz ocene o finančnih posledicah zakona, ki je obvezni sestavni del vsakega zakonskega predloga in ki je pokazala, da je strošek PPKŽ manjši kot nekajdnevno ali tedensko zdravljenje ali nega. Seveda pa je predvidena skupna vsota tako »privarčevanih« sredstev v enem letu zanemarljivo majhna in ne bi zadoščala niti za nekaj dnevno zdravljenje zahtevnejšega bolnika. Obvezni izračun je bil povod za popolnima neresnične in krajno morbidne trditve, ki so namenjene zastraševanju ljudi in seveda – glasovanju proti uveljavitvi zakona.. Mednje spadajo navedbe, da je zakon o PPKŽ pravzaprav vladna prikrita pokojninska in zdravstvena reforma, da bodo invalidi, ki preveč stanejo državo, usmrčeni, da zakon rešuje zdravstveno blagajno, da se bodo tudi bolniki čutili siljene v smrt, da bi razbremenili državo itd.
g) Zavajajoča retorika (zastrupitev, evtanazija, umori)
Primeri so navedeni v Prilogi št. 8.
Organizatorji kampanje proti zakonu (vključno z obema organizatorjema kampanje, ki se nista registrirala kot organizatorja) so v kampanji sistematično uporabljali retoriko, ki je krepila neresnične trditve navedene v točkah a) do f), s tem pa strah, da je zakon nevaren in škodljiv. Rezultat, ki se je s tem dosegel, je bil odvrnitev pozornosti od dejstva, da zakon določa pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, kjer si pacient vnese učinkovino v telo sam, po predhodno natančno določenem postopku, kjer je njegovo soglasje v vsakem trenutku neobhodno potrebno, k implicitnemu prepričevanju volivcev, da zakon ureja zastrupljanje, evtanazijo ali celo ubijanje, torej nek postopek brez pacientovega soglasja ali celo proti njegovi volji.
V referendumskem postopku je kot pobudnik nastopal Aleš Primc, prej vodja pobude »Koalicija proti zastrupljanju bolnikov«. Že samo ime pobude je nasprotnike zakona označilo kot storilce umora. Od začetka zbiranja podpisov do konca kampanje je Primc vztrajno in sistematično označeval podpornike zakona za „zastrupljevalce“, „zastrupljevalski lobi“ in „vodje zastrupljevalcev“. Ta jezik je presegel mejo politične kritike in postal diskurz demonizacije, ki je oblikoval ton kampanje. Izraz »zastrupljevalec« je bilo v kontekstu kampanje mogoče razumeti kot »množični morilec«, kar je v javnosti ustvarjalo moralno paniko. Primc je ta manipulativni diskurz očitno uporabil za zastraševanje in mobilizacijo volivcev.
Posebej manipulativno je bil v kampanji tudi omenjanje nacističnega programa evtanazije, kot nečesa, čemur bo izpostavljena Slovenija, če bo zakon uveljavljen. Pogoj za to manipulacijo je bila prav dosledna uporaba izraza evtanazija v kampanji proti zakonu. Ko se je namesto pomoči pri prostovoljnem končanju življenja uveljavljal in v javni komunikaciji praktično v celoti uveljavil izraz evtanazija, je primerjava z nacistično evtanazijo postala še bolj prepričljiva. Primerjava PPKŽ z nacistično “evtanazijo” je intelektualno in moralno nevzdržna, ker gre za popolno nasprotje: nacistični program je bil prisilen, tajen, državno sankcioniran poboj nezaželenih ljudi brez njihovega soglasja; PPKŽ je prostovoljna odločitev posameznika, pregledna, nadzorovana in služi zmanjšanju trpljenja, ne eliminaciji “nezaželenih”.
Ustavno sodišče je v sodbi št. U-I-191/17, s katero je odločilo, da mora Vrhovno sodišče ob upoštevanju stvarnih okoliščin primera odločiti, ali se razveljavi referendum o 2. tiru in se glasovanje ponovi, odločilo, da mora Vlada, kadar podaja informacije o vsebini, ki je predmet referenduma, informacije podajati »stvarno, celovito in transparentno«. Skrajšano, informiranje volivcev mora biti pošteno. Vladi je celo naložilo, da mora predstaviti tako informacije, ki govorijo v prid odločitvi za kot odločitvi proti.
Od drugih organizatorjev referendumske kampanje seveda ni mogoče zahtevati , da bodo pri informiranju javnosti omejeni z zahtevo po podajanju informacij tako za kot proti. Kampanja je po svoji naravi pristranska v tem smislu, da vsaka stran predstavlja predvsem argumente, ki gredo v prid odločitvi, ki jo zagovarjajo. Vendar pa mora po našem mnenju ne le vlada, ampak tudi vsak drug organizator referendumske kampanje javnost informirati stvarno, pošteno. Organizatorje torej »zavezuje dolžna skrbnost in informacij, ki jih pozna, ne sme izkrivljati ali prikrivati«, kot so ustavni sodniki zapisali v tej isti sodbi. Neskladna s temelji ustavne ureditve, po svoji naravi pa absurdna, bi bila razlaga, da informacij ne sme izkrivljati ali prikrivati (torej lagati) le vlada oziroma državna oblast, vsem drugim organizatorjem pa je to dovoljeno.
V navedenih primerih gre torej za nepravilnosti v referendumski kampanji, ki so v temeljih prizadele poštenost referendumskega postopka in rezultata in so lahko imeli vpliv na izid glasovanja.
5. Nepravilnosti so vplivale oz. bi lahko vplivale na izid glasovanja
Ustavni sodniki so v zgoraj navedeni sodbi zapisali, da mora sodišče (po spremembi ZRLI pa najprej DVK) presoditi, ali gre v posameznem primeru »za stvarno, celovito in transparentno obveščanje volivcev ali pa gre za nedopustno referendumsko kampanjo«, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na izid glasovanja. To pa je, kot so še zapisali, lahko le »stvar presoje v konkretnem referendumskem sporu, v katerem pristojno sodišče ugotovi vsa potrebna dejstva za tako presojo."
Prva okoliščina, ki jo je potrebno v tem okviru upoštevati je, da je bi predmetni zakonodajni referendum že drugi referendum o praktično istem vprašanju. 9.6. 2024 je bi namreč izveden posvetovalni referendum, na katerem so volivci odločali o naslednjem vprašanju: »Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?«. Ob skoraj enaki volilni udeležb (41,43% in 41, 01%) in kampanji, v kateri zgoraj omenjene nepravilnosti niso bile zaznane je bil rezultat skoraj natančno obraten kot na zakonodajnem referendumu o ZPPKŽ: (ZA 54,90% in 46,55%, PROTI pa 45,11% in 53,54%) . Razumna je torej domneva, da je do spremembe izida prišlo tudi zaradi opisanih nepravilnosti v kampanji proti zakonu.
Druga pomembna okoliščina je, da je bil zakonsko zahtevani kvorum proti zakonu (339305 glasov proti) presežen le za dobrih 30000 glasov (podatki o izidu zakonodajnega referenduma so povzeti po spletni strani DVK z dne 27.11. 2025 ob 99,99% preštetih glasov), kar predstavlja nekaj več kot 4% vse volivcev, ki so glasovali. Tudi ta neznatna razlika napeljuje k razumni domnevi, da kvorum morda ne bi bil presežen, če bi v kampanji ne prišlo do opisanih nepravilnosti.
Ustavni sodniki so v omenjeni sodbi zapisali tudi: »če vpliva nepravilnosti ni mogoče ugotoviti v številkah, je treba glede na vse okoliščine primera in po prostem preudarku presoditi, ali bi očitana nepravilnost lahko vplivala na izid glasovanja. Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine primera, zlasti odstotek udeležbe (četrti odstavek 90. člena Ustave), razliko v številu glasov za in proti, težo vseh ugotovljenih nepravilnosti ter njihovo naravo in pomen v okviru glasovanja.«
DVK zato pozivamo, da ob upoštevanju majhnih razlik med izidoma posvetovalnega in zakonodajnega referenduma, majhni razliki med glasovi za in proti uveljavitvi zakona in neznatnega preseganja zakonsko določenega kvoruma glasov proti uveljavitvi zakona na zakonodajnem referendumu ugotovi, da bi teža ugotovljenih nepravilnosti lahko vplivala na izid referenduma o ZPPKŽ, v celoti razveljavi glasovanje ter odredi in določi datum ponovnega glasovanja.
Bogdan Biščak, mag.Irena Žagar, dr. Dušan Keber, dddr.Andrej Platerski, Igor Pribac
