Novice

V Ljubljani, 31. 3. 2026

Predsednik Vlade R Slovenije
dr. Robert Golob

Minister za solidarno prihodnost
Simon Maljevac

Mediji

Javno pismo
Poziv Društva Srebrna nit k nujnim izboljšavam sistema dolgotrajne oskrbe

Spoštovani predsednik vlade,
spoštovani minister.

V Društvu Srebrna nit pozdravljamo uveljavitev Zakona o dolgotrajni oskrbi (v nadalj. ZDOsk) kot enega najpomembnejših dosežkov sodobne solidarne družbe, ki ji je mar za dostojno življenje starejših in drugih ranljivih skupin. Vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe je temeljni korak k zagotavljanju enakih pravic ljudem, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjem življenju.
Hkrati z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da se implementacija ZDOsk sooča s številnimi resnimi sistemskimi ovirami, ki prizadenejo ravno tiste, ki jim je namenjen. Izkušnje izvajalcev, uporabnikov in njihovih bližnjih jasno kažejo, kje so vrzeli in kaj je treba urediti.
Zato vas pozivamo k nujnim in takojšnjim izboljšavam. Nujno je treba vzpostaviti sodelovanje z vsemi ministrstvi, ki morajo sodelovati pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe za vse ranljive skupine (MZ, MDDSZEM, MF). V nadaljevanju navajamo ključne ugotovitve in konkretne predloge, ki so rezultat našega poznavanja neposrednih izkušenj s terena.
1. Diskriminacija med stanovalci domov za starejše
V praksi prihaja do hude neenakosti: v isti sobi doma za starejše bivata osebi z enako potrebo po oskrbi, za katero plačujeta bistveno različne zneske. Stanovalec, ki je bil v domu pred 1. decembrom 2025, plačuje le stroške prehrane in nastanitve, medtem ko tisti, sprejet kasneje, plačuje polno ceno storitev. Januarja 2026 je bilo v tem položaju 1.207 stanovalcev, pri tem pa 12 domov s približno 2.000 stanovalci podatkov ni sporočalo. Obseg problema je torej še večji. Oba v primeru navedena stanovalca plačujeta prispevke, oba bivata v domu na podlagi ugotovljene potrebe, njun položaj pa je radikalno različen. Poleg tega je položaj kasneje sprejetega stanovalca slabši kot pred uveljavitvijo ZDOsk, ko je imel možnost uveljavljati dodatek za pomoč in postrežbo. Takšno razlikovanje je z vidika ustavnega načela enakosti pred zakonom popolnoma nesprejemljivo in diskriminatorno.
Ravno tako je treba po ZDOsk prednostno reševati ponovne ocene ob poslabšanju stanja stanovalca v domu in se pri tem opreti na strokovnjake v domu.
Zato pozivamo k takojšnji sprožitvi postopkov v DZ za sprejem interventnega zakona za prevedbo, kot je veljala za stanovalce domov za starejše, ki so bili v domu 1. decembra 2025.
2. Zamude in zaostanki pri reševanju vlog
Postopki za ugotovitev upravičenosti do pravic po ZDOsk so administrativno preobremenjujoči in tehnično slabo podprti. Pogodba s podjetjem Žejn za vzpostavitev informacijskega sistema je bila prekinjena.
Zato nemudoma objavite javni razpis za funkcionalni informacijski sistem z natančno določenim rokom izobraževanja in implementacije.

Zakonsko določeni roki za izdajo odločb (30 oz. največ 60 dni po ZUP-u) zaradi čakalnih dob niso spoštovani. Vloge, oddane junija 2025, so v nekaterih primerih še vedno nerešene. Vsak dan zamude je dan brez dostopa do pravice, ki jo zakon zagotavlja, zato sprejmite vso ponujeno pomoč s strani stroke.
Sprejmite ukrepe za takojšnje odpravljanje zaostankov na vstopnih točkah za DO. Zunanji strokovnjaki naj bodo aktivirani v čim večjem obsegu in čim prej.

V Srebrni niti od vsega začetka predlagamo tudi potrebno sodelovanje patronažnih medicinskih sester in tehnikov/zdravstvenikov na vstopnih točkah, saj kot strokovnjaki dobro poznajo zdravstveno in socialno okolje ter problematiko prebivalcev na »svojem terenu«.
3. Veljavnost pravice le od dneva izdaje odločbe, ne od vložitve vloge
ZDOsk ne določa jasno datuma nastanka pravice. V praksi odločbe učinkujejo šele od dneva izdaje, kar je z vidika pravičnosti najslabša možna rešitev, saj zavarovanec nosi finančne posledice zamud v postopku, na katere sam nima nobenega vpliva.
Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pozna bolj pravično ureditev: pravice pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Prav tako je bil nekdanji dodatek za pomoč in postrežbo priznan od dneva nastanka potrebe, največ šest mesecev nazaj. Takšne rešitve so bistveno bolj pravične in neodvisne od hitrosti postopka, zato predlagamo spremembo ZDOsk, tako da bo bolj pravičen za uporabnike.
V sklopu interventnega zakona pripravite dopolnitev ZDOsk glede datuma nastanka pravice. Pripravite zakonsko spremembo, ki bo jasno določila, da zavarovancu pripada pravica od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. S tem bo odpravljena krivična praksa, ki zavarovance kaznuje za zamude v postopku.
4. Oskrba na domu – sistem, ki še ne živi
Stroka in uporabniki predlagajo, da se v primerih, ko zaradi pomanjkanja kadra storitve pomoči na domu ni mogoče izvesti v celoti, del storitev izplača v denarju. To rešitev vključite v interventni zakon o spremembah ZDOsk.
Pričakujemo postopno ureditev/uskladitev pomoči na domu in dolgotrajne oskrbe na domu z na novo zaposlenimi kadri.

Poleg tega se zastavlja vprašanje, ali bi vključitev javnih zdravstvenih zavodov med izvajalce dolgotrajne oskrbe (npr. fizioterapevti, delovni terapevti) razbremenila sistem, kar preučite in tudi vključite v interventni zakon o spremembah ZDOsk.
Hkrati bi lahko formalizirana vključitev organiziranih prostovoljcev (ZDUS, Rdeči križ, program Starejši za starejše) vsaj začasno omilila kadrovski primanjkljaj. Zato pripravite rešitve za okrepitev prostovoljstva.
5. Kadrovska kriza: plače, izgorevanje, siva ekonomija
Sistem dolgotrajne oskrbe je neposredno odvisen od kadrovskih možnosti, ki so v resni krizi.
Predlogi stroke vključujejo začasni ali trajni posebni dodatek za vse zaposlene v dolgotrajni oskrbi oziroma ločen plačni steber za to področje, neodvisen od splošnega plačnega sistema javnega sektorja. Višje plače so nujne, da zadržimo sedanje zaposlene in privabimo nove.
Nujni so tudi vsi drugi ukrepi za bolj kakovostno delovno okolje in preprečevanje izgorevanja zaposlenih. Poleg večjega spoštovanja zaposlenih v dolgotrajni oskrbi moramo poskrbeti tudi za namenska najemna stanovanja za te kadre, da jih zadržimo v dejavnosti in tudi za varstvo otrok zaposlenih, tudi v okviru institucij dolgotrajne oskrbe.
Dvig minimalne plače je porušil plačna razmerja – skoraj 50 odstotkov zaposlenih v dolgotrajni oskrbi prejema minimalno plačo. Nujne so spremembe pri pravičnem nagrajevanju zaposlenih v dolgotrajni oskrbi.
Denarni prejemki namesto storitev DO spodbujajo sivo ekonomijo, naš cilj pa je krepitev javnega sistema.
6. Minutni sistem – dostojanstvo v nasprotju z normo
Storitve dolgotrajne oskrbe so normirane z minutami. Izvajalci in v stroki so ta sistem jasno označili kot neprimeren. Zaposleni v dolgotrajni oskrbi opravi storitev, normirano s številom minut, človeška potreba pa se ne meri v minutah – ko nekdo pade ali potrebuje nujno pomoč, minut ni.
Zato je nujna revizija minutnega sistema. Sprejmite revizijo normativov, ki bo upoštevala izkušnje izvajalcev in strok socialnega dela in zdravstvene nege.
Posebno skrb zbuja tudi dejstvo, da navodila za delo oziroma obračun storitev želi diktirati Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in ne MSP. To kaže na globlje vprašanje: ali sistem dolgotrajne oskrbe sledi logiki zdravstvenega zavarovanja ali logiki dolgotrajne oskrbe z integriranimi socialno-zdravstvenimi storitvami.
ZZZS pa naj razmeji, kaj so pravice iz OZZ in kaj iz DO na področju zdravstvene nege.
Vse spremembe financiranja (pavšala) je treba temeljito pretehtati, da ne bo preveliko
nižanje pavšala v škodo uporabnikov (kapica?) in zaposlenih (manj sredstev za nagrajevanje).
Morda bi bil bolj primeren rebalans načrta, če so se na MSP in ZZZS ušteli pri njegovi pripravi.
7. Pomanjkanje kriznih namestitev, Ljubljana povsem brez postelj
Slovenska zakonodaja opredeljuje krizne namestitve za starejše v 54.b členu Zakona o socialnem varstvu. Slovenija ima skupaj le 24 postelj za ta namen – vse v severovzhodni Sloveniji. Ljubljana z okolico, mestna občina z več kot 300.000 prebivalci, nima niti ene. Paradoks je, da so celo te obstoječe postelje večinoma nezasedene – ker sistem ni dovolj poznan in zaradi postopkovnih ovir.
Ko starejši ne more ostati doma in ni prostora v domu ali bolnišnici, nima kam. Problem je treba urgentno reševati, nujna je vzpostavitev kriznih namestitev v Ljubljani do konca leta 2026.
Hkrati je nujna odprava postopkovnih ovir, ki onemogočajo koriščenje obstoječih 24 postelj drugod po Sloveniji.

Zakon o dolgotrajni oskrbi je trdno in dragoceno izhodišče za bolj solidarno Slovenijo. Prepričani smo, da je bil vzpostavljen z resničnim prizadevanjem za dostojno življenje vseh.
Vsak dan zamude pomeni konkretno trpljenje konkretnih ljudi. Starejši, ki čaka na odločbo. Zaposleni v dolgotrajni oskrbi, ki pregori. Starejši v stiski, ki nima kam. Ti ljudje niso statistika – so naši starši, stari starši, sosedje, prijatelji – so del naše skupnosti.
Prepričani smo, da boste navedene predloge upoštevali in nemudoma ukrepali. Pripravljeni smo na nadaljnji dialog in skupno iskanje rešitev, ker nam je – tako kot vam – mar za dostojanstvo v starosti. Pozivamo k vzpostavitvi rednega in strukturiranega dialoga z organizacijami, ki zastopajo starejše in ranljive skupin, ter z izvajalci dolgotrajne oskrbe pri pripravi vseh sprememb zakonodaje in podzakonskih aktov.

S spoštovanjem,
mag. Irena Žagar,
predsednica Društva Srebrna nit

V vednost:
• Predsednica DZ in vse poslanske skupine v DZ
• Varuh človekovih pravic
• Zagovornik načela enakosti

V Ljubljani, 18. januarja 2026

Vlada RS
Kabinet predsednika vlade
Ministrstvo za solidarno prihodnost
Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Državni zbor, Kabinet predsednice DZ

Mediji

Srebrna nit o nujnosti uvajanja sistema dolgotrajne oskrbe v Sloveniji
Javno pismo
Čas, ko demografske spremembe postavljajo Slovenijo pred izjemne izzive, nam nalaga potrebo po sistemski ureditvi dolgotrajne oskrbe, ki odgovarja resničnim potrebam naše družbe. Starostno strukturo zaznamuje vse večji delež starejših od 65 let – skoraj 22 odstotkov prebivalcev – in ta iz leta v leto narašča, kar pomeni vedno več ljudi, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih in za dostojno življenje v zrelih letih. Staranje prebivalstva zahteva odločne, takojšnje in odgovorne ukrepe.
Dolgotrajna oskrba zato ni politični projekt, temveč civilizacijska dolžnost skupnosti v državi. Zakon o dolgotrajni oskrbi je pomemben korak naprej. Uvajanje poteka postopoma, a že danes so vidni konkretni rezultati: skoraj 1.800 oskrbovalcev družinskega člana je aktivnih v novi ureditvi in skoraj vseh 20.000 prebivalcev v domovih je vključenih v dolgotrajno oskrbo. Več kot 1.000 oseb že ima oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe doma. Poleg tega je več tisoč uporabnikov e-oskrbe, ki jim omogoča kakovostno podporo v njihovih domovih, ne le v institucijah.
Vse navedeno dokazuje, da sistem deluje – kadar ga podpirajo ljudje in izvajalci na terenu.
Hkrati podatki razkrivajo tudi temnejšo plat. Dolgotrajna oskrba na domu, ki bi že morala biti na voljo v polnem obsegu, čaka na zadostno število kadrov. Brez usposobljenih oskrbovalcev in drugih podpornih delavcev bo sistem ostal samo delno uresničen – kljub temu, da ga demografske razmere jasno narekujejo.

Zato Srebrna nit naslavlja na vse ljudi, ki nas skrbi prihodnost naše družbe, nekaj ključnih sporočil, za katera istočasno pričakuje od države, da jih uresniči:
1. Dolgotrajna oskrba ni luksuz, je elementarna potreba. Demografska realnost je neizprosna – več starejših pomeni več povpraševanja po celostni, dostopni in kakovostni oskrbi.
2. Sistem imamo in zanj solidarno zbiramo sredstva, da bo lahko vsakdo, ki bo upravičen do dolgotrajne oskrbe, to tudi dobil. Ne gre za privilegij, ampak za pravico, ki jo zagotavlja sodoben socialni dogovor. Zato koraki nazaj, v morebitno ukinjanje prispevka za dolgotrajno oskrbo, niso rešitev problema starajoče družbe.
3. Usposobljeni izvajalci so nujni pogoj za delovanje sistema. Če želimo, da dolgotrajna oskrba zaživi v polnem obsegu, je potrebno aktivno in brez odlašanja poiskati rešitve za kadrovsko stisko, tudi z medresorskim in medobčinskim sodelovanjem. Poklice v dolgotrajni oskrbi je nujno takoj narediti bolj cenjene in zaželene – s spoštovanjem, z vlaganjem v izobraževanje in delovnimi pogoji, ki prepričajo v zaposlitev nove generacije oskrbovalcev.
4. Takoj je treba zvišati plače tistim, ki 24/7 skrbijo za starejše. Dostojna oskrba pomeni tudi dostojno plačilo – vsakdo, ki skrbi za druge, zasluži primerno nagrajevanje za svoje delo. In primerno je boljše od sedanjega.
5. Zakon (ZDO) in pravilnike je nujno potrebno izboljšati. Ustvariti moramo pravno in organizacijsko podlago, ki bo resnično zagotavljala tisto, kar posamezniki potrebujejo za dostojno in čim bolj samostojno življenje.
Zato pozivamo vse – od odločevalcev do posameznikov v lokalnih skupnostih – da združimo moči in nadaljujemo v začrtani smeri.
Upravljanje dolgotrajne oskrbe ni stvar političnega cikla, temveč je stalna odgovornost do ljudi, ki so to družbo gradili in dolgotrajno oskrbo danes potrebujejo.
Slovenija potrebuje sistem dolgotrajne oskrbe, ki ne bo ostal zgolj na papirju, ampak se bo vsakodnevno uresničeval v življenju ljudi. Ta odgovornost ne more in ne sme biti preložena na prihodnje mandate ali volitve. Starejši ljudje ne morejo čakati.
Zato pozivamo k združitvi moči, da dolgotrajna oskrba v Sloveniji v celoti zaživi.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost

Aktualno za nas starejše!*

Številne bolezni niso bolezni, temveč normalno staranje. Direktor pekinške bolnišnice je starejšim ponudil naslednji nasvet: Niste bolni, ampak se starate. Številna stanja, ki jih dojemate kot bolezni, niso bolezni, temveč simptomi starajočega se telesa.

1. Slab spomin ni Alzheimerjeva bolezen, temveč mehanizem samoobrambe starajočih se možganov. To ni bolezen, ampak starajoči se možgani. Če lahko pozabite, kje ste pustili ključe, in jih sami najdete, to NI demenca.

2. Počaspna hoja in nestabilne noge in stopala niso paraliza, temveč mišična degeneracija. Rešitev NI zdravilo, temveč vadba.

3. Nespečnost ni bolezen, vendar uravnava možganske ritme. Gre za spremembo vzorcev spanja. Ne uporabljajte uspavalnih tablet naključno. Dolgotrajna odvisnost od uspavalnih tablet in drugih pripomočkov za spanje poveča tveganje za padce, kognitivne motnje in tako naprej. Najboljše sredstvo za spanje za starejše je več sončne svetlobe čez dan in vzdrževanje redne rutine.

4. Bolečine v telesu niso revmatizem, ampak normalna reakcija na staranje živcev.

5. Mnogi starejši ljudje pravijo: »Povsod me bolijo roke in noge.« Je to revma ali hiperplazija kosti? Kosti postanejo ohlapne in tanke, vendar 99 % »bolečin v telesu« ni bolezni, temveč počasna živčna prevodnost, ki poslabša bolečino. Temu pravimo centralna senzibilizacija in je pogosta fiziološka sprememba pri starejših. Zdravljenje je vadba, ne zdravila.

6. Holesterol. Starejši ljudje imajo običajno nekoliko višje ravni holesterola, ker živijo dlje. Holesterol je surovina za sintezo hormonov in celičnih membran. Prenizka raven lahko zlahka oslabi imunski sistem. Smernica za znižanje krvnega tlaka pri starejših je <150/90 mmHg; to ni standard za mlajše odrasle, ki je <140/90 mmHg. Ne razmišljajte o staranju kot o bolezni.

7. Staranje ni bolezen, ampak nujen proces. Nekaj besed za starejše odrasle in njihove otroke: Najprej si zapomnite: ni vsaka bolezen bolezen. Drugič, mnogi starejši odrasli se bojijo »strahu«. Ne bojte se poročil o fizičnih pregledih ali oglasov. Tretjič, najpomembnejše za otroke ni le to, da starše peljete v bolnišnico, ampak tudi, da jih spremljate na sprehodih, sončenju, obrokih, pogovorih in povezovanju. Staranje ni sovražnik. Je druga beseda za življenje ... ampak stagnacija je! Ostanite zdravi. Brazilski onkolog je dejal:

1. Srednja leta se začnejo pri 50 letih in bi se morala končati pri 70 letih.

2. Zlata leta se začnejo pri 70 letih in končajo pri 80 letih.

3. Starost se začne pri 80 letih in konča pri 90 letih.

4. Dolgoživost se začne pri 90 letih in konča s smrtjo.

5. Glavna težava starejše osebe je osamljenost. Zakonca pogosto ne umreta skupaj; eden umre prvi. Vdova ali vdovec postane breme za družino. Zato je tako pomembno, da ostanete v stiku s prijatelji, se pogosto srečujete in komunicirate, da ne obremenjujete svojih otrok in vnukov, ki vam morda nikoli ne bodo povedali.

Moj osebni nasvet je, da nikoli ne izgubite nadzora nad svojim življenjem. To pomeni odločanje, kdaj in s kom iti ven, kaj jesti, kako se obleči, koga povabiti, kdaj spati, kaj brati, s čim se družiti, kaj kupiti, kje živeti in tako naprej. Kajti če vsega tega ne moreš početi svobodno in samostojno, boš postal breme drugim in neznosna oseba.

William Shakespeare je rekel: "Vedno sem srečen!" Ali veste, zakaj? Ker od nikogar ničesar ne pričakujem. Čakanje je vedno boleče. Težave niso večne; vedno imajo rešitev. Verjamemo, da smo odgovorni za svoje težave. Edino, kar nima zdravila, je smrt.

Preden se odzoveš ... globoko vdihni;

Preden spregovoriš ... poslušaj;

Preden kritiziraš ... poglej v sebe;

Preden pišeš ... dobro premisli;

Preden napadeš ... predaj se;

Preden umreš ... živi svoje najboljše možno življenje!

Najboljši odnos ni s popolno osebo, ampak z nekom, ki se je naučil in se še uči živeti na najbolj zanimiv in lep možen način. Opazite pomanjkljivosti drugih ... a hkrati občudujte in hvalite njihove vrline. Če želite biti srečni, morate osrečiti druge. Če si nekaj želite, morate najprej dati od sebe.

Obkrožite se z dobrimi, prijaznimi in zanimivimi ljudmi in postanite eden izmed njih. Ne pozabite: Tudi ko so časi težki, vstanite in z nasmehom recite: "V redu je, saj smo sadovi evolucijskega procesa."

Hiter preizkus: Če tega sporočila ne posredujete nikomur, to pomeni, da ste nesrečni, osamljeni in brez prijateljev. Pošljite to sporočilo ljudem, ki so vam pomembni; nikoli vam ne bo žal.

* Sporočilo je posredovala gospa Marija in ga delimo s prijatelji.

Dragi vsi,
članice in člani Srebrne niti, prijatelji in podporniki, vsi, ki dobro mislite.

Voščimo vam zdravo in dobro leto 2026.
Prinese naj lepe trenutke, radost in vzajemno spoštovanje,
da bo naše skupno življenje dostojno in dostojanstveno.
Tako, za kakršnega si s svojim delovanjem prizadevamo.

Vaša Srebrna nit

V Ljubljani, 4. decembra 2025

Ministrstvo za solidarno prihodnost
Varuh človekovih pravic

Ob mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami opozarjamo na ranljivost starejših žensk

Javno pismo

V Srebrni niti se ob Mednarodnih dnevih nasilja nad ženskami, ki potekajo med 25. novembrom in 10. decembrom, pridružujemo številnim organizacijam in posameznikom in skupaj z njimi opozarjamo na nasilje nad starejšimi ženskami.
Združeni narodi so leta 1993 v Deklaraciji o odpravi nasilja nad ženskami opredelili nasilje nad ženskami kot „vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu, in ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk. Vključene so tudi grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljna omejitev prostosti, ne glede na to, ali se to dogaja v zasebnem ali javnem prostoru.“
Tudi v naši državi se z daljšo življenjsko dobo žensk stopnja njihovega tveganja za nasilje povečuje. K temu med drugim prispeva več dejavnikov, eden od njih je revščina. Analize Statističnega urada RS za leto 2023 kažejo, da se pri ženskah, starejših od 65 let, revščina povečuje bolj kot pri moških. Pod pragom tveganja revščine je tega leta živelo več kot 250.000 prebivalcev Slovenije, od tega 52 odstotkov žensk.
Starejše ženske so ena najbolj ranljivih družbenih skupin. Imajo manj družbene in socialne moči, so slabše informacijsko opismenjene, imajo več težav z zdravjem, več kroničnih bolezni, so s tem telesno in duševno bolj ranljive, mnoge se ukvarjajo z golim preživetjem, odvisne so od pomoči svojcev in drugih, ki pa nad njimi lahko izvajajo tudi nasilje - iz različnih razlogov. Tako so lahko izpostavljene telesnemu, psihološkemu, ekonomskemu, spolnemu nasilju ali zanemarjanju. Nekatere, ne nujno revne, pa so zaradi posedovanja nepremičnin(e) ali prihrankov lahko prav tako izpostavljene različnim oblikam nasilja ali zlorab, zlasti izsiljevanju bližnjih sorodnikov (otrok, vnukov), da naj se izselijo iz lastne (večkrat dejansko prevelike) nepremičnine in jo prepišejo na sorodnike.
Po raziskavah, ki jih je pri nas premalo, se največ nasilja nad starejšimi ženskami dogaja v domačem okolju, ki bi moralo biti najbolj varno. Žrtve nasilja s strani svojcev (partnerjev, otrok, vnukov, drugih bližnjih) to pogosto skrivajo, saj so lahko povsem odvisne od njihove pomoči (skrb za higieno, prehrano, kurjavo, zdravstveno oskrbo, socialno podporo,…). Prav tako se težko odločajo za prijavo nasilja, četudi so lahko življenjsko ogrožene. Svoje prispevajo še sram in stigma pred razkritjem nasilja v družini, pa tudi nezaupanje v institucije, ki naj bi obravnavale prijavo in pomagale reševati težko situacijo.
Pri nasilju je znanih več dejavnikov tveganja, ki so povezani z ranljivostjo žrtev, npr. telesna in psihična oslabelost, splošna nemoč, težavnost opravljanja vsakodnevnih aktivnosti, pa tudi posebne značilnosti povzročiteljev, kot so motnje v duševnem zdravju, zloraba alkohola ali drugih substanc, brezposelnost, slabi odnosi v družini, kar vse kaže na kompleksnost nasilja nad starejšimi ženskami v domačem okolju.
Pomembno je, da imajo starejše ženske na voljo ustrezne informacije o pomoči v primerih nasilja. Ne le po spletnih omrežjih, tudi s klasičnim informiranjem, na primer po radiu, televiziji, s plakati, z zloženkami v njim dostopnih krajih (zdravstveni domovi, lekarne, pošte, banke, združenja upokojencev …). Zelo dragocene so socialne vezi; sorodniki, prijatelji, sosedje naj bodo pozorni na znake, ki lahko kažejo na nasilje: pogoste in nenavadne poškodbe, nezdravljeni zlomi, rane, vznemirjenost, molk, sprememba v vedenju, socialna osamitev, zanemarjenost, že obravnavani problemi v družini … Štejejo pogovor, zaupanje, konkretna pomoč, občutek, da žrtve niso same v svojih stiskah. Ženska se o nasilju lahko zaupa tudi zdravniku ali (patronažni) medicinski sestri, negovalki na domu ...
Nasilje je treba prijavljati, saj s tem lahko rešimo življenje. Izkušnje kažejo, da je premalo tistih, ki so se pripravljeni izpostaviti v takšnih primerih, zato obstajajo še anonimne poti prijave (policija, centri za socialno delo, telefoni za pomoč žrtvam nasilja, na primer SOS telefon). Nasilja se ne sme ignorirati, namenoma spregledati ali minimalizirati, sploh pa ne zagovarjati povzročiteljev. Vsi ljudje, pri čemer ob tokratni priložnosti zaradi ranljivosti posebej izpostavljamo starejše ženske, imajo pravico do kakovostnega, varnega in dostojanstvenega življenja. Za nasilje je vedno odgovoren povzročitelj.
Želimo spomniti še na Mednarodni znak za pomoč pri nasilju v družini, ki pomeni, da pri iztegnjeni dlani ukrivimo palec navznoter in ga pokrijemo z ostalimi štirimi prsti. Znak je pred leti objavila slovenska policija.

www.policija.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/107316-mednarodni-znak-za-pomoc-pri-nasilju-v-druzni-ga-poznate

Društvo Srebrna nit - Združenje za dostojno starost
Mag. Irena Žagar
Predsednica