Novice

Ministrstvo za solidarno prihodnost
Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za infrastrukturo
Varuh človekovih pravic
Zagovornik načela enakosti

Mediji

V Ljubljani, 8. julija 2024
Javna izjava

Potreba in pravica starejših do mobilnosti

V Srebrni niti - združenju za dostojno starost z zaskrbljenostjo spremljamo počasno, a vztrajno širjenje pojavov starizma, kar pri nas hitro sledi tujim zgledom. Gre za nenaklonjenost ljudem zaradi starosti, včasih prav sovražno nastrojenost do starejših na več področjih in s strani različnih povzročiteljev na osebni, medosebni, institucionalni, družbeni, tudi politični ravni.
Eden od bolj izpostavljenih problemov je udeležba v prometu, kjer veliko starejših voznic in voznikov poroča, da so doživeli nestrpnost s strani mlajših, ki z nepotrpežljivostjo izkazujejo nezaupanje in nestrpnost do njih kot enakovrednih udeležencev v prometu, četudi ne povzročajo zastojev in ne delajo prekrškov. Že samo «sivolasa glava« za volanom nekaterim povzroča frustracije na cesti. Ravno tako tudi vožnja po pravilih (upoštevanje omejitev hitrosti, vzdrževanje varnostne razdalje ipd.).
Odvisnost od osebnih avtomobilov in s tem povezani visoki izdatki za osebno mobilnost botrujejo ranljivosti ljudi za prevozno revščino. V Sloveniji je po ocenah približno 60.000 prevozno revnih prebivalcev, stanje pa se močno razlikuje po regijah, kakor kažejo izsledki projekta Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji.
"Prevozna revščina je stanje, ko ima posameznik ali gospodinjstvo omejen dostop do zanj ključnih storitev in dejavnosti, ker je prevoz do njih neustrezen ali si ga težko privošči," se glasi definicija, ki so jo raziskovalci v projektu določili na podlagi obstoječe literature in reševanja problematike v EU.
Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da v razdalji enega kilometra nima postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj (vsaj osem parov ob delavnikih).
Analiza ranljivih skupin v projektu je pokazala, da je v Sloveniji veliko skupin prebivalstva z različnimi oviranostmi, ki jih slaba dostopnost do storitev močno prizadene, zlasti če nimajo svojega osebnega avtomobila. Izpostavljeni so bili starejši, invalidi, tujci, romska skupnost, pacienti in revni zaposleni, kot še posebej ranljive pa so bile med njimi prepoznane ženske. Če te osebe živijo na podeželju s slabo organiziranim javnim prevozom, se njihova ranljivost dodatno poveča, so izpostavili raziskovalci.
Ali kot družba želimo uveljavljati dolgotrajno oskrbo na način, ko starejši ostanejo čim dlje samostojni in v svojem domačem okolju?
Za samostojnost je eden bistvenih pogojev prav mobilnost. Vemo, da je v Sloveniji javni promet slabo razvit in v krajih, bolj oddaljenih od mestnih središč, ponekod sploh ni na voljo. Hkrati pa se vedno več včasih dostopnih storitev seli na splet ali pa v večje kraje. Ukinjajo se manjše trgovine, bančne in poštne poslovalnice, tudi bančni avtomati, in še bi lahko naštevali.
Predlagamo, da o pravici do mobilnosti starejših širše javno spregovorimo in jo ovrednotimo z različnih vidikov.

Posebej želimo opozoriti na podaljševanje vozniških dovoljenj starejših. Marsikomu podaljšanje vozniškega dovoljenja predstavlja velik problem. Mnogim zaradi visokih stroškov, saj je potrebno tako zdravniški pregled kot pregled pri psihologu plačati, starejši pa teh stroškov ob nizkih pokojninah ne zmorejo poravnati. Ostati brez avta pa za njih pomeni izolacijo, osamitev, manj možnosti samooskrbe, onemogočanje življenja v domačem okolju, tudi slabšanje samopodobe.

Društvo Srebrna nit predlaga, da se področje podaljševanja vozniških dovoljenj pri starejših ustrezneje uredi. Prvi nujni korak je, da bi bila zdravniški pregled in obravnava pri psihologu storitvi, ki sta plačani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Prav tako opozarjamo, da zaradi slabih izkušenj pri zdravniških pregledih in psihološki obravnavi prejemamo vse več pritožb, da so obravnave starejših neprijazne in nestrpne ter obremenjene s predsodki, kakor da je njihova vozniška zmožnost že vnaprej ovrednotena kot slabša ali neprimerna. Tudi v teh primerih gre za starizem oz. staromrzništvo.

Ne zagovarjamo podaljševanja vozniških dovoljenj brez izpolnjevanja zahtevanih pogojev, želimo le korektno, spoštljivo obravnavo starejših, ki naj jim pooblaščeni strokovnjaki enako kot ostalim prosilcem pregledajo ter ocenijo njihove telesne in duševne zmogljivosti, vendar brez stereotipne obravnave in presoje na osnovi predsodkov do starejših, s katero bi jim vnaprej odrekali vozniško usposobljenost, s tem pa omejevali samostojnost, pravico do mobilnosti in enakovredne vključenosti v družbo. Če starejšim voznikom ne bi zaračunavali potrebnih storitev, bi že samo s tem izboljšali pogoje ohranjanja njihove mobilnosti.

Mobilnost bi bilo treba zapisati kot dodatno pravico starejših v Zakon o dolgotrajni oskrbi (kot pravico do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti v 32. člen in pravico do storitev e-oskrbe v 33. člen).

Starejši želimo več preventivnih akcij policije in njene prisotnosti na avtocestah.

Pozdravljamo brezplačne IJPP vozovnice za starejše, invalide in vojne veterane.
Zelo dobrodošli so tečaji varne vožnje za starejše voznike, predavanja (spremembe cestno prometnih predpisov, komentirane vožnje, osvežitvene vožnje, predstavitve naprednih asistenčnih sistemov, …).
Vse to bi moralo biti dostopno vsem po proračunsko podprti subvencionirani dostopni ceni.

Državni zbor je letos soglasno sprejel predlog o spremembah in dopolnitvah Zakona o javni rabi slovenščine, ki predvideva, da bodo meniji v avtomobilih v slovenskem jeziku. Tako bo uporaba asistenčnih sistemov za starejše, ki jim pešata vid in/ali sluh, veliko lažja.

Poudariti velja dobre prakse v posameznih občinah, kjer s pomočjo prostovoljcev zagotavljajo prevoze starejših (Prostoferji, Sopotniki idr.), a zaenkrat je vse odvisno od dobre volje lokalnih odločevalcev, prostovoljcev in posameznega občinskega proračuna. Gre tudi za razbremenitev zdravstvene blagajne in prebivalcev s pomočjo tovrstnih prevozov, saj se zaradi neprimernih čakalnih vrst ljudje vozijo na zdravstvene preglede in posege po vsej Sloveniji.

Prihodnost starejših v Sloveniji bo odvisna od tega, koliko denarja bomo kot država iz proračuna prispevali za ta namen. Države EU v povprečju namenjajo 1,7 odstotka BDP za starejše oziroma storitve DO, Slovenija 1 odstotek. Zato moramo povečati proračunska sredstva ob drugih sistemskih virih financiranja. Tudi višja namenska povprečnina občinam, ki bo namenjena za potrebe starejših, je stvar razprave.

Najboljši način boja proti diskriminaciji starejših je krepitev pravic starejših ljudi. Starejši si zaslužijo dostojno starost in odločanje o svojem življenju. Potrebujemo Konvencijo o pravicah starejših, prav tako Srebrna nit že dlje časa poudarja, da v Sloveniji potrebujemo Varuha pravic starejših.

Srebrna nit – Združenje za dostojno starost
Mag. Irena Žagar
Predsednica

Ministrstvo za solidarno prihodnost
Ministrstvo za digitalizacijo
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Ministrstvo za zdravje
Zagovornik načela enakosti
Varuh človekovih pravic

Mediji

Ljubljana, 1. julija 2024

Srebrna nit opozarja
Pasti digitalizacije in starejši
Javno pismo

Digitalizacija je močno spremenila naš svet in način življenja. In v prihodnje ga bo še bolj. Prinaša nam številne prednosti, a prav z njimi se čedalje bolj poglabljajo tudi razlike med tistimi, ki so domači z informacijsko tehnologijo, in med tistimi, ki niso. Medtem ko so mladi in mnogi v srednjih letih digitalno zasvojeni, so predvsem starejši, revnejši in neizobraženi, še globoko v analognem svetu.

Dejstvo je, da je vsak dan več storitev na voljo v digitalni obliki. V mislih imamo bančne, poštne storitve, pa e-zdravje in e-oskrbo itd. Še malo, pa si tudi vstopnice za koncert, gledališče, kino ali športno prireditev ne bo več možno kupiti na klasičen način. Isto namreč že velja pri letalskih kartah. Rezerviraš, plačaš in kupiš jih preko spleta.

Zato nas v Srebrni niti skrbi za tiste starejše, ki so informacijsko nepismeni ali slabo pismeni, enako tudi za vse, ki nimajo nikogar, ki bi jim lahko pri neizogibnih digitalnih storitvah pomagal, posebej v nujnih zadevah, kot je področje urejanja zdravstvenih zadev.
Že dalj časa govorimo, da se brez osnovnih veščin uporabe interneta ljudje ne morejo enakovredno udejstvovati v družbi, niti ne morejo dostopati do najnujnejših storitev.
Ko človek, ki ni digitalno opolnomočen, kupi mikrovalovno pečico, televizor, štedilnik, pralni ali pomivalni stroj, v trgovini največkrat ne dobi več pisnih navodil za njihovo priključitev in za uporabo. Rečejo jim, da so navodila dostopna na e-naslovu, natisnejo pa naj si jih sami. Prodajalcev ne zanima, če ima kupec doma računalnik in tiskalnik. In če zna zravnati z njima. Glavno je, da izdelek proda. »Digitalna nadutost« velja tudi pri nakupu mnogih avtomobilov. Prodajalci kupcem svetujejo, naj si tudi do 250 strani navodil natisnejo sami! In to ob prodaji avta, ki stane 30 tisoč evrov in več. Obstajajo tudi že lokali, ki ne sprejemajo gotovine. Imeti moraš bančno kartico ali plačilni program na svojem pametnem telefonu.

Ta velikokrat popolnoma nepremišljena in do uporabnikov nedostojna digitalizacija, je izziv za mnoge, še posebej za starejše. Najprej zato, ker marsikje v Sloveniji širokopasovno omrežje še ni na voljo. Veliko starejših tudi nima ne pametnega telefona, ne računalnika in ne tiskalnika. In četudi bi vse to imeli, mnogi ne znajo ravnati s temi napravami in jih digitalizacija ne zanima. Zato je nedomišljeno in nespametno govoriti, da je treba te osemdesetletnike ali devetdesetletnike digitalizirati. Nekateri se pač tega ne bodo navadili, ker ne zmorejo slediti razvoju tehnologije ali pa si tega preprosto ne želijo.

Zato v Srebrni niti vztrajamo, da je potrebno vsaj še 20 do 30 let vzporedno z izobraževanjem za digitalizacijo vsakdanjega življenja ohraniti klasično analogno poslovanje. Sicer se bodo oziroma se starejši že počutijo izključene in prezrte na domala vseh področjih. In to je lahko tudi nevarno, na primer v zdravstvu.

Pravzaprav se zaplete že pri iskanju želene telefonske številke. Papirnatih telefonskih imenikov namreč ni več, so le še v digitalni obliki. Poleg tega se še tisti, ki niso ravno računalniško nepismeni, vedno znova sprašujejo, zakaj so vsa navodila za ravnanje s tehničnimi napravami napisana tako zapleteno.

In če se dotaknemo še zdravstvenih ustanov. Domala vsaka ima svoj računalniški program in ta je pogosto neuporaben za uporabnike. Ne le za bolnike, pogosto tudi za zdravnike. Zato sprašujemo, zakaj vsa Slovenija nima enotnih in centralno vodenih ter dostopnih evidenc oz. zdravstvenega programa. Če imajo digitalno slabše pismeni ali neopismenjeni srečo, jim na pomoč priskoči kdo od mlajših sorodnikov ali prijateljev. A kar naprej prositi za pomoč
nekoga, ki zna, je pravzaprav nadležno. V enaki zagati se znajdejo tudi v primeru, ko potrebujejo zgolj nov recept. V Srebrni niti opozarjamo, da je s tem na tankem ledu varovanje osebnih, zdravstvenih in drugih podatkov, ki jih morajo starejši deliti s svojimi mlajšimi družinskimi člani oziroma tistimi, ki jim pri teh storitvah pomagajo.

Še bi lahko naštevali. O slabem javnem prevozu, ki onemogoča obisk zdravnika in lekarne, celo živilske in druge trgovine, saj trgovine v manjših krajih zapirajo po tekočem traku.
Naj končamo z mislijo: ne pozabimo, da gre za naše dedke, babice ali mame in očete. Oni so gradili svet, v katerem mi živimo. Ne pustimo jih samih in izključenih ter prikrajšanih za številne storitve, ki jim pripadajo, in to samo zato, ker niso digitalno dovolj opismenjenii.

Apeliramo na odločevalce, da naj imajo v hitenju digitalizirati prav vsa področja življenja v mislih še generacijo, ki danes šteje več kot šesto tisoč prebivalcev v državi, in se bo hitro povečevala. Že zdaj gre za skoraj tretjino vseh prebivalcev v Sloveniji. Če jih je digitalno neopismenjenih 20 do 30 odstotkov, gre za veliko množico ljudi. Ki jim nihče nima pravice odvzemati dostojanstva in kakovostnega življenja.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost

Ali Sloveniji zaradi zakonske ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja res grozi nov cerkveni greh? Bomo ob večinski podpori PPKŽ večinsko nevredni ali vendar demokratično močnejši?

Na to in na še mnoge druge vsebine, tudi neverodostojne, nesprejemljive, izključevalne, se bomo odzvali v pogovoru z dddr. Andrejem Pleterskim, dr. Dušanom Kebrom in dr. Igorjem Pribacem.

Novinarska konferenca bo v torek, 4.junija, ob 11:00, uri v kavarni Pritličje (Mestni trg 2, Ljubljana).

Podrobnosti

Vabljeni na okroglo mizo o pomoči pri končanju življenja (PPKŽ), ki bo v ponedeljek, 27. 5. 2024 ob 18. uri v konferenčni dvorani M Hotela (Derčeva ulica 4, 1000 Ljubljana).

Na okrogli mizi bodo sodelovali:

prek spleta Marco Cappato (nekdanji evropski poslanec, aktivist za uzakonitev PPKŽ) in v živo:

Tereza Novak, poslanka Gibanja Svoboda,

mag. Dean Premik, poslanec Gibanja Svoboda,

dr. Vesna Prijatelj, vms, univ. dipl. org. inf. (borka za pravico do PPKŽ);

prof. dddr. Andrej Pleterski, arheolog, etnolog, zgodovinar (soavtor ZPPKŽ, Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost).

Marco Cappato je nekdanji evropski poslanec, ustanovitelj in predsednik gibanja Eumans, blagajnik društva Luca Coscioni, soustanovitelj platforme Science for Democracy, aktivist za uzakonitev PPKŽ in aktivist za legalizacijo marihuane.

»Izvedel je več dejanj državljanske nepokorščine s področja drog, spolne svobode, svobode izražanja, znanstvenih raziskav in konca življenja, zaradi katerih se je soočal s sodnimi postopki, pridržanji in aretacijami, med drugim je dosegel dekriminalizacijo pomoči pri samomoru v Italiji.«

(vir: https://www.eumans.eu/who-eumans-are)

Dogodek bo moderiran in bo imel konsekutivno prevajanje iz italijanščine.

Vabljeni k udeležbi in zastavljanju vprašanj sodelujočim na okrogli mizi.

Vabljeni tudi k temu, da vabilo delite z vsemi zainteresiranimi.

                                                                                                                                                                       V Ljubljani, 29. 2. 2024
Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za solidarno prihodnost
Mediji

Javno pismo
Velik prepad med deklarativno izraženimi in v Ustavi RS zapisanimi pravicami ter dejansko obravnavo na področju zdravstvenega varstva

V Srebrni niti – združenju za dostojno starost ponovno pozivamo, da zdravniki in zobozdravniki začasno prekinejo stavko in zaradi pacientov resno pristopijo k pogajanjem.
Ponovno tudi ugotavljamo, da smo starejši na področju zdravstvenega varstva zapostavljeni in da se kršenje človekovih in pacientovih pravic stopnjuje.
Glede na to, da je »poglavitni cilj Ministrstva za zdravje nadaljnje izboljšanje dostopnosti, integrirane, koordinirane, kontinuirane in celostne zdravstvene obravnave, usmerjenosti v skupnostni pristop in preventivno zdravstveno varstvo«, smo v Srebrni niti glede vsebine vseh pisnih dokumentov in še posebej Strategije razvoja zdravstvene dejavnosti na področju primarne ravni zdravstvenega varstva do leta 2031, kjer so te lepe besede zapisane, precej razočarani.
Mnenja smo, da je celotna populacija starejših (ponovno) spregledana, čeprav predvidoma potrebuje največ storitev na primarnem nivoju, kjer naj bi bilo poskrbljeno še posebej za ranljive skupine. Manjkajo celotna področja skrbi za starejše: integrirana skrb, še posebej v domačem okolju (samo dolgotrajna oskrba tega ne bo rešila), geriatrija in specializacije zdravstvenih delavcev s tega področja, ureditev zobozdravstva, področje paliativne oskrbe, podpora in razširitev patronažne dejavnosti, manjkajo mobilni timi, pa tudi profesionalni etični vidik obravnave. Ob primerjavi s področjem IT tehnologije na omenjenem (etičnem) področju v dokumentu zeva velika praznina. Kar je zaskrbljujoče, predvsem pa znak, da družba postaja tehnicistična in neobčutljiva za celostni pristop k pacientu, sočloveku, žal tudi na primarnem nivoju, kjer naj bi »osebni« oz. »družinski« zdravnik najbolje poznal pacienta, njegovo družino in skupnost.

Pridružujemo se upravičenim protestom Skupnosti socialnih zavodov, ki tako kot Srebrna nit vseskozi opozarjajo, da socialnovarstveni zavodi niso več samo socialni in ima zdravstvena oskrba v njih veliko vlogo. Financiranje te pa je neprimerno urejeno, kar se kaže tudi v lani sprejetem dokumentu Usmeritve zdravstvene politike za leto 2024 in 2025. Ni bil upoštevan noben predlog, ki jih v zadnjih letih sporočamo odločevalcem in bi zvišal kakovost življenja v domovih starejših, glede na to, da vanje sprejemajo vedno bolj (tudi zdravstveno) zahtevne stanovalce, tudi iz bolnišnic.

Kljub pripombam je tudi v februarju sprejeti najbolj pomembni dokument za področje financiranja zdravstvene dejavnosti, ne le v socialnovarstvenih zavodih, ampak v dolgotrajni oskrbi nasploh, izjemno pomanjkljiv in »neprijazen« do starejših. Uredba o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2024, sprejeta februarja 2024, namesto Splošnega dogovora o financiranju v zdravstvu torej ni upoštevala pripomb v smislu izboljšanja kakovosti zdravstvene oskrbe starejših.

Je vse to posledica tega, da starejši še vedno nimamo svojega ministra in je skrb za starejše razdrobljena med (pre)več ministrstev, ki ne sodelujejo dovolj med seboj?

V nadaljevanju navajamo le nekaj pripomb na Strategijo razvoja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni zdravstvenega varstva do leta 2031:

- V celotnem dokumentu skoraj ni govora o hitrejšem izboljševanju dostopnosti do zdravstvene obravnave v ambulantah družinske medicine.
- Premalo ali skoraj nič ni govora o paliativni oskrbi.
- Starejši v domovih z namestitvijo izgubijo osebnega zdravnika v zdravstvenem domu, kar tistim, ki ga še lahko obiskujejo tam, predstavlja veliko izgubo, tudi z vidika celostne obravnave in zaupljivega odnosa.
- Strategija v ničemer ne napove, da se bo z različnimi ukrepi, ki jih uvaja na področju širitve tima družinske medicine, povečalo število opredeljenih pacientov na zdravnika. Tako se podaljšuje agonija tistih, ki si ne morejo izbrati osebnega zdravnika.
- Nujno je treba posodobiti glavarinske količnike, tudi primerjati jih s sorodnimi sistemi v EU.
- Mreža primarne ravni ostaja v odgovornosti 212 občin, kar jo dela premalo učinkovito (neracionalna podeljevanja koncesij).
- Mrežo je potrebno upravljati na način, kot je to na sekundarni in terciarni ravni.
- Podeželske ambulante niso kadrovsko opredeljene.
- Strategija navaja število zdravnikov in medicinskih sester na ravni EU ali OECD, pri tem je napačna interpretacija o številu medicinskih sester v državi (nad povprečjem, kar ne drž)i. Realnost: v bolnišnicah so prav zaradi njihovega pomanjkanja že zaprti celotni oddelki, v domovih starejših pa je že tisoč praznih postelj ob enormnem številu čakajočih.
- Pogrešamo uvedbo več mobilnih timov.
- Ni nadgradnje patronažne službe, ki bi jo kazalo razširiti z dodatnimi člani v timih, in ki dobro delujejo.
- Velik problem (tudi za starejše) pomeni ukinjena dežurna zobozdravstvena služba, zato ne gre čakati na udejanjanje Strategije, temveč naj ministrstvo takoj vzpostavi dežurno zobozdravstveno službo vsaj v štirih večjih mestih v Sloveniji.
- Strategija ohranja ambulante za neopredeljene, ki so bile z vidika celostne obravnave in poznavanja pacienta in njegovih potreb zgolj začasni ukrep, kar je nesprejemljivo.
- Nujno je na področju informatizacije vključiti oz. ohraniti analogne možnosti (telefon, elektronska pošta, klasična pošta) za komuniciranje s pacienti (in njihovimi bližnjimi), saj približno tretjina starejših od 65 let ni vešča IT tehnologije, mnogi od teh si je niti ne morejo privoščiti (revščina) ali jo preprosto odklanjajo (vsaj še 20 let).
- Podpiramo predlog, da se s pomočjo konzultacij osebnega zdravnika zmanjšajo napotitve na sekundarni in terciarni nivo.
- Pri kazalnikih kakovosti je bistveno, da se ohranijo in/ali nadgradijo ukrepi, ki veljajo že danes. Vendar morajo biti cilji bolj ambiciozni, npr. zastavljeni klicni center je treba usposobiti takoj, ker bo veliko prispeval k opolnomočenju pacientov.
- Na področju velikega pomanjkanja kadrov strategija ne bo prinesla veliko, ker uvajanje dokumenta ne bo pravočasno zajelo nujnih sprememb. Ukrepe o kadrih je treba začeti izvajati takoj (vključevati mlajše, še aktivne upokojence, delati na privlačnosti poklicev, stanovanjski problematiki). ZZZS je že sprejel dokument o absentizmu, potrdil ga je tudi Strateški svet, ni pa povezovanja med pomembnimi akterji in ni implementacije.
- Podpiramo tudi hišne obiske zdravnikov, četudi morda za delno dodatno plačilo.

Strategija je načeloma koristna, ne pomeni pa rešitve nakopičenih težav. Predvsem pa jo je treba začeti udejanjati takoj.

Srebrna nit – združenje za dostojno starost