5.000 podpisov peticije za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja
Ljubljana, 18. april 2019.
Novinarska konferenca je bila sklicana z namenom, da predstavimo povzetek mnenj, ki so jih zapisali podpisniki peticije ob podpisu, da bi komentirali nekatera mnenja, ki so se pojavila v razpravah o evtanaziji v medijih in na strokovnih posvetih ter se med drugim vprašali, kakšna je vloga Komisije za medicinsko etiko. Zastopnica pacientovih pravic pa je spregovorila o Zakonu o pacientovih pravicah v delu, ki ureja pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje posameznika za zavrnitev zdravstvene oskrbe in izkušnjah s tem.
Društvo Srebrna nit s pobudniki in z zunanjimi sodelavci je koordinirala oblikovanje civilno družbene pobude v peticijo, ki jo je podpisalo že 5.000 posameznikov. Ob podpisih na spletni strani Prava peticija, posamezniki pošiljajo tudi pisne izjave po pošti.
Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost si prizadeva za bolj kakovostno življenje v tretjem življenjskem obdobju. To pomeni, da si želimo, da bi imeli vsi starejši: tisti, ki še bivajo doma, a potrebujejo različne oblike pomoči, kot tisti, ki so velikokrat v bolnišnici ali pa stalno v domu starejših, strokovno, prijazno, dostopno in dostojno oskrbo tako socialno kot tudi zdravstveno. Zato je ob zavzemanju za kakovostno zdravstveno in socialno oskrbo, dolgotrajno oskrbo in dobro paliativo ena od prioritet tudi pravna ureditev odločanje posameznika o dokončanju življenja ali dobri smrti (več na www.srebrna-nit.si)
Andrej Pleterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja pri Srebrni niti, je komentiral nekatera najbolj odmevna stališča iz razprave o evtanaziji v medijih in na nepluralnih strokovnih posvetih.
»Nasprotniki zakonske ureditve pomoči pri dokončanju življenja (ZUPDŽ) nimajo preverljivih stvarnih argumentov. Svoj postopek gradijo na dveh strategijah. Prva je iskanje administrativnih ovir zakonu, druga je zastraševanje z morebitnimi posledicami njegovega sprejetja.
Njihove objavljene izjave iz zadnjih nekaj tednov kažejo nekaj zgovornih premikov.
- Predsednik Komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč ne govori več o zlorabah v državah, ki imajo evtanazijo že uzakonjeno, ampak samo še o situacijah, ki jih, kot pravi, zakon ne predvideva. S tem na nek način priznava, da je bilo njegovo predhodno govorjenje o zlorabah neutemeljeno.
- Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec je pošteno navedel, da Evropsko sodišče o človekovih pravicah (ESČP) dopušča posameznim državam, da same odločajo o ZUPDŽ. Sklicevanje na ESČP, ki naj bi nasprotovalo taki ureditvi, se je s tem končalo.
- Prof. Borut Ošlaj je priznal, da tudi najboljša paliativa ne more rešiti vseh primerov in s tem kot podpredsednik KME demantiral izjavo za javnost KME, v kateri ta nerešljivih primerov za paliativo ne prizna. Naredil pa je še bolj pogumen korak naprej in podal predlog za evtanazijo, ki naj bi bila v izključni pristojnosti zdravnikov kot njihova nekazniva diskrecijska pravica. Predlog ima mnoge slabosti, ne nazadnje tudi to, da pri tako neurejenem in nenadzorovanem postopku, res lahko pride do zlorab. Prof. Ošlaj to možnost priznava, ga pa ta, nenavadno, ne vznemirja, kot ga sicer vznemirja domnevna možnost zlorabe v primeru ZUPDŽ.
- Kot novo oviro ZUPDŽ sedaj vidijo 17. člen ustave. Tudi ta ovira je zgolj navidezna.
Načelo svetosti življenja veleva, da je življenje sveto, neodtujljivo in nedotakljivo. Pravniki so podali različne interpretacije načela svetosti življenja. Praviloma se katalog varovanih človekovih pravic začne s pravico do življenja. Tudi sodna praksa s področja človekovih pravic vztraja na stališču, da je pravica do življenja najbolj temeljna človekova pravica in predpogoj za uživanje preostalih človekovih pravic. Gre za temeljno in neodtujljivo pravico, v katero državna oblast, prav tako pa tudi drugi posamezniki, razen ob izrecno strogo določenih pogojih, ne smejo posegati.
Vendar načelo svetosti življenja in iz njega izpeljana pravica do življenja nista absolutni. Tako pravo, kot tudi etika priznavata, da sta načelo svetosti življenja in pravica do življenja omejeni v določenih okoliščinah. Posameznikova pravica do življenja, skozi katero se v pravnih sistemih realizira načelo svetosti življenja, je namreč lahko omejena, če so podani zakoniti razlogi in če je taka omejitev absolutno nujno potrebna.
Pravica do življenja na prvem mestu pomeni prepoved odvzema življenja s strani državne oblasti. Hkrati pravo dopušča silobran in skrajno silo v razmerju med posamezniki, prav tako pa tudi pri uporabi sile vladnih uslužbencev, če so zato podani zakonsko predvideni razlogi. Pravica do življenja tudi ni absolutno neodtujljiva. Pravici do življenja se lahko posameznik tudi odpove. Navedeno izhaja iz posameznikove pravice do končanja življenja s samomorom ter v pravici posameznika, da zavrne zdravstveno oskrbo, vključno z zdravstveno oskrbo, ki je nujna za ohranitev življenja. Zato za sprejem Zakona o pacientovih pravicah ni bilo potrebno spreminjati 17. člena ustave RS. Čeprav pravica do življenja ohranja primarno pozicijo (vsaj v smislu generalnega načela in temeljne pravice, brez katere bi bile ostale pravice le navidezne), pa je pravica do življenja ravno tako podvržena tehtanju in omejitvam, kot to velja za vse ostale temeljne pravice.
Načelo svetosti življenja in pravica do življenje zato, glede na navedeno, dejansko bolj pomenita prepoved namernega ubijanja, kot pa absolutno zahtevo za ohranitev življenja v vseh situacijah in v vseh okoliščinah, ne glede na ceno.
Zaključna misel
K temu je mogoče opozoriti na pomebno okolnost, da ZUPDŽ zagotavlja vsaki državljanki in državljanu RS svobodo pri izbiri dokončanja življenja, kar izrecno pomeni, da nikogar ne sili k temu, kakšen naj bo zaključek njegovega življenja. Strah nasprotnikov ZUPDŽ, da ne bi mogli zaključiti življenja v skladu s svojimi željami, je zato odveč. Te svobode ZUPDŽ nikomur ne krati. Vendar obratno, nasprotovanje ZUPDŽ pomeni nadaljevanje stanja, ki posameznike prisiljuje v konec življenja, ki si ga ne želijo. To je oprijemljiv strah, ki ga utemeljuje sedanja veljavna zakonodaja. In če že pritegujemo v razpravo ustavo, potem pozornost ne more veljati 17. členu, ampak 15., ki v svojem tretjem odstavku pravi, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih. Samo sprevrženo, na glavo postavljeno razumevanje 15. člena ustave upravičuje nasprotovanje ZUPDŽ. Le tako se lahko nekomu zdi, da ima pravico, da se vmešava v zaključek življenja nekoga drugega. Trdim, da je nima.«
Soavtor peticije Dušan Keber, je analiziral dosedanji potek podpisovanja Pobude za evtanazijo in predstavil nekatera mnenja podpisnikov peticije:
»Pobudo za evtanazijo je do danes podpisalo več kot 5.000 ljudi. Od prvega januarja 2018, torej v dobrem letu dni, so državljani in državljanke na spletnem mestu Prava peticija lahko podpisovali 118 peticij; med njimi se Pobuda za evtanazijo po številu podpisov uvršča na peto mesto. Glede na to, da gre za pobudo, ki ni kritika ali zahteva po spremembi socialnih, ekonomskih ali političnih okoliščin ter stanja na področju javnih dejavnosti, temveč od podpisnika zahteva globok in intimen razmislek ter osebno opredelitev o enem od končnih vprašanj, o lastni smrti, je odziv izjemno velik in dokazuje, da je vprašanje, ki ga peticija zastavlja, zelo pomembno in je prisotno v razmišljanju mnogih ljudi.
Enako pomembno kot množičen odziv so tudi mnenja, ki so jih zapisali mnogi podpisniki. Med njimi naštevamo le nekatera:
- da se ljudje ne bojijo same smrti, za katero vedo, da je neizogibna, temveč umiranja in telesnega in duševnega trpljenja ter nemoči in odvisnosti, povezanega z njim;
- da bolečine, trpljenje, popolna nemoč in obupanost niso kvaliteta življenja;
- da je potrebno vsakomur priznati avtonomijo ne le v obliki svobodnega odločanja o vsebini lastnega življenja temveč tudi o njegovem dokončanju;
- da pomoč pri dokončanju življenja omogoča ohranitev temeljnega človeškega dostojanstva;
- da bo legalizacija evtanazije državljane v znatni meri razbremenili enega od velikih strahov, ki tare vse: kako bodo preživljali zadnje obdobje svojega življenja; imeli bodo možnost, da o tem odločajo sami;
- da evtanazija omogoča pravo slovo od najbližjih za razliko od sedanjega stanja, ki temelji na sprenevedanju in zanikanju bližine smrti ali ki zaradi stanja bolnika slovo prepreči;
- da odklanjanje evtanazije v imenu svetosti življenja ni humano, saj pomeni podaljševanje trpljenja nekomu, ki se mu življenje zaradi bolezni nepovratno končuje;.
- da je legalizacijo evtanazije možno urediti na način, ki preprečuje zlorabe oziroma da jih sedanje stanje ne izključuje.
Veliko podpisnikov govori o lastnih izkušnjah ob doživljanju trpljenja svojih najbližjih, ki so si želeli nagle smrti, nekateri tudi o lastnih izkušnjah, ki jim imajo, ko vstopajo v zadnjo fazo svoje bolezni. To zavrača sklepanje zdravnikov, da so take zahteve redke in da to dokazuje, da si slovenska družba ne zastavlja vprašanj o evtanaziji, temveč dokazuje le to, da jim v sedanji ureditvi zdravnik ne more in ne sme pomagati.
Med podpisniki so številni zdravstveni delavci, ki delajo v bolnišnicah in domovih starejših občanov, ki pričajo o tem, da trpljenja pred smrtjo velikokrat ni mogoče dovolj dobro blažiti, kaj šele odpraviti.«
Josipina Ana Červek se je osredotočila na izjavo Ljubhospica in odprto pismo vodje le-tega o evtanaziji in poudarila priporočila Evropskega združenja za paliativo in hospic oskrbo, ki so v nasprotju z Ljubhospic stališči.
»Seznanjeni smo bili, da je 2. 3. 2019 potekala seja Sveta zavoda Ljubhospic, ki je sprejel izjavo o evtanaziji: »Zavod Hospic Ljubljana evtanazijo, ki je namerna usmrtitev bolnika na njegovo zahtevo ali celo brez ugotavljanja njegove volje, odločno zavrača.«
S tako zapisano izjavo se lahko strinjamo verjetno vsi.
Na spletnem mestu so objavili tudi odprto pismo. Tako izjavo kot pismo smo pozorno prebrali in se čutimo dolžne odzvati na nekatere zapisane stavke, ki so strokovno netočni, neutemeljeni ali pa tudi brez širšega pojasnila, pri čimer je njihovo sporočilo za javnost lahko zavajajoče in zaskrbljujoče, predvsem za bolnike in svojce.
Izjava in pismo zavajajoče razvrednoti pomembnost javne razprave, predlagane pobude in podpisnike, katerih namen je spodbuditi javno razpravo o pravni ureditvi pomoči pri dokončanju življenja.
Pobudniki zagovarjamo varstvo osebne avtonomije in spoštovanje človekovega dostojanstva. Stališče pobudnikov peticije v Sloveniji je, da evtanazija ni alternativa paliativni oskrbi. Pobudniki paliativno oskrbo podpirajo, tako kot podpirajo zakon o dolgotrajni oskrbi in zelo priznavajo in zagovarjajo pravico do ugovora vesti zdravnikov.
Ljubhospic pa govori o nedotakljivosti življenja, kar ni isto.
V odprtem pismu navajajo, da oskrbovanci Ljubhospica ne odpirajo vprašanja dokončanja življenja (potrditev, da je tema in razprava nepomembna in nepotrebna). To je povsem pričakovano, ker so posebna skupina bolnikov in je pogoj za sprejem v hospic podpisana izjava in privolitev v vnaprej določen program oskrbe. Ti bolniki so v zadnjem obdobju življenja, imajo predvideno kratko preživetje (pri nekaterih gre za zadnje dneve življenja) in njihovo zdravstveno stanje ni primerno za vključitev v postopek za odobritev evtanazije, ki zajema drugo, drugačno skupino neozdravljivih bolnikov.
Želja za pomoč za dokončanje življenja z neozdravljivo boleznijo je individualna in prostovoljna, izhaja izključno iz trpljenja posameznika, vztraja lahko kljub najboljši telesni in duševni zdravstveni podpori in podpori bolnikove okolice. Vključuje duhovne, socialne, kulturne, ekonomske in demografske dejavnike.
Zavajajoč in netočen je tudi zaključek odprtega pisma, ki govor da je »igranje z evtanazijo etično sporno in nevarno početje« in evtanazijo napačno prikazuje kot kratek in hiter postopek ki ustreza »naši družbi hitenja, hitrih rešitev«, kar ne drži. Postopek za odobritev evtanazije je proces, ki zahteva svoj čas in je največkrat tristopenjski. Po bolnikovi izraženi želji sledi:
- poročilo zdravnika o bolezni, zdravljenju in paliativni oskrbi in vzroku za izraženo željo, mnenje lečečega zdravnika,
- potrditev neodvisnega zdravnika,
- končna potrditev komisije za odobritev evtanazije.
Ves čas postopka poteka nadzor nad odstopanji: strokovni, etični in pravni. Temelj delovanja postopka za evtanazijo je zaupanje v sistem in zaupanje v strokovno usposobljenost vključenih strokovnjakov.
Svet zavoda Ljubhospica ni upošteval veljavnih priporočil Komisije za medicinsko etiko RS, da naj se razprava odvija strpno in spoštljivo. Tudi Evropsko združenje za paliativno in hospic oskrbo, ki med drugim v svojih priporočilih - beli dokument priporoča in daje poseben poudarek spodbujanju k odprti in spoštljivi razpravi o vprašanju zdravniške pomoči pri dokončanju življenja. Obenem opozarja, da odziv zdravnika na izrečeno željo mora biti takojšen, empatičen in spoštljiv. Pri tem ni pomembno, kakšno je zdravnikovo etično stališče in ali je evtanazija zakonsko dovoljena ali prepovedana. Opraviti mora natančno oceno bolezni, kar vključuje oceno ali so bile uporabljene vse možnosti strokovne paliativne oskrbe. Na koncu razgovora mora biti bolnik seznanjen z realno možnostjo pomoči, brez praznih besed in dvomljivih obljub, tudi z možnostjo zamenjave zdravnika ali ustanove.
Izjava in odprto pismo zavoda Ljubhospic nista strpna, niti spoštljiva in z nekaterimi trditvami zaskrbljujoča in žaljiva za podpisnike pobude.«
Igor Pribac, eden od avtorjev pobude, je govoril o uresničevanju poziva Pobude za evtanazijo organom Republike Slovenije, da omogočijo javno razpravo o uzakonitvi pravice do pomoči pri dokončanju življenja. Spregovoril je tudi o vlogi Komisije za medicinsko etiko.
Poudaril je, da so tako nacionalni kot komercialni mediji posvetili veliko pozornosti tej temi in so pripravili številne dobre prispevke.
Nasprotno temu, pa so vsi, ki so bili pozvani k javni razpravi in obravnavi pobude večinoma ostali neodzivni z izjemo Komisije za medicinsko etiko, ki je objavila svoje stališče, ni pa želela sodelovati v pluralni javni razpravi. Tako se ni odzivala na pisanje v medijih, njen predsednik se ni odzval povabilu študentov Filozofske fakultete, ki pripravljajo podkaste o etiki in praksi v družbi. Zato si avtorji peticije še vedno želimo pluralne razprave, v kateri naj zmagajo najboljši argumenti na odprti sceni.
Opozoril je na stališča UNESCA o sestavi in načinu dela komisij za medicinsko etiko, ki jim sSlovenija ne sledi, saj je slovenska komisija sestavljena neuravnoteženo – prevladujejo zdravniki in tudi način in vsebina dela ne ustreza priporočilom UNESCA.
Komisija senje po primeru Radan celo distancirala od javnosti, saj je bila spletna stran »nevidna« skoraj tri leta … Torej ne omogoča neposrednega kontakta z državljani.
Posebej pa je poudaril naravnost škandalozni odgovor Ministrstva za zdravje na pobudo državljana, ki je na uradnem portalu »Predlagam Vladi« napisal, »naj se opravi študija o odnosu državljanov Slovenije do evtanazije oziroma zdravniške asistence pri samomoru. Glede na izsledke predlagam uzakonitev evtanazije.«
Odgovor z dne 24. 1. 2017 se glasi: »Izkušnje iz sveta kažejo, da imajo ljudje, ki v trenutku, ko so vprašani, ne potrebujejo evtanazije, povsem drugačen pogled od tistih, ki so tako bolni, da bi evtanazija za njih prišla v poštev. Splošno mnenje ljudi tako ne more biti merodajno in niti podlaga za uzakonitev evtanazije.
Veliko bolj smiselna je taka študija med umirajočimi bolniki, ki pa deloma že poteka. Umirajoči bolniki si po dosedanjih rezultatih redko ali nikoli, ne želijo prezgodnjega končanja živlčjenja s tujo pomočjo.«
Igor Pribac se sprašuje, ali Ministrstvo za zdravje danes še stoji za to svojo protidemokratično izjavo izpred dveh let.
Biserka Marolt Meden je povedala, da so v želji po pluralni, odprti in strpni javni razpravi pripravili predlog posveta, ki bi problematiko pravne ureditve dokončanja življenja osvetlil z različnih družbenih vidikov tako z nasprotniki kot tudi zagovorniki evtanazije in pomoči pri samomoru in že v marcu naslovili prošnjo na Državni svet, da 18. junija skupaj organiziramo ta posvet. Na njihov odgovor še čakamo. Pozitivni odgovor Državnega sveta, ki je do sedaj vedno odprl vrata civilni družbi, bo pripomogel, da se različna stališča in etični pogledi soočijo tudi v Državnem svetu, preden predlog zakona še v letošnjem letu posredujemo v podpis poslancem in s tem v parlamentarno proceduro.
Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic za območje Ljubljane z okolico je predstavila tisti del Zakona o pacientovih pravicah, ki omogoča posameznikom svobodno izbiro v delu zavrnitve zdravstvene oskrbe, kar je po mnenju Igorja Pribaca pasivna evtanazija in je tako evtanazija v Sloveniji na nek način uzakonjena že od leta 2008, ko je bil sprejet Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) …
ZPacP ureja, da pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene obravnave ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve, če:
- bi trpel za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustreznem medicinskem posegu oziroma zdravstveni obravnavi in tako zdravljenje ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanja zdravja ali lajšanje trpljenja, ampak samo podaljšuje preživetje,
- bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena obravnava podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase.
Posameznik pri svojem zdravniku izpolni obrazec o vnaprej izraženi volji, ki ga podpiše še zastopnik pacientovih pravic. Izbrani osebni zdravnik in zastopnik pacientovih pravic pacienta pred izjavljanjem vnaprej izražene volje natančno poučita o pomenu in posledicah njegove odločitve. Nato pacient overi podpis še na Upravni enoti in ta volja ni več omejena na 5 let, kot je to določal zakon leta 2008, saj je bila leta 2017 sprejeta novela zakona.
Pomankljivost je le ta, da so tako pacienti kot tudi zdravniki premalo seznanjeni s to pravico in žal v naprej izražena volja še vedno ni zapisana na zdravstveni izkaznici posameznika.
Duša Hlade Zore je poudarila, se da po vsakem poročanju medijev o tej možnosti, ki jo imajo pacienti, pri njej oglasijo številni podsamezniki, ki si želijo urediti vnaprej izraženo voljo in je takšnih posameznikov v primerjavi z letom 2008 veliko več. Veliko pa jih sprašuje tudi o možnosti evtanazije, zato bi morali urediti zakonsko možnost tudi za to.
Prosimo, da objavite, da lahko vsi, ki bi želeli podpisati pobudo za evtanazijo, to še vedno lahko storijo na spletni strani
www.pravapeticija.com/pobuda_za_evtanazijo
za Srebrno nit in avtorje peticije
Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebne niti
Javno pismo Srebrna nit - Kaj moramo narediti takoj 22. 5. 201980.91 KB
