Colors: Purple Color

Z virusom covida-19 živimo že nekaj mesecev, a vsega, tako o njegovem delovanju na človeški organizem kot tudi o poteh oziroma načinih njegovega širjenja, še nismo povsem doumeli. Zdi pa se, da so si v poplavi ukrepov, s katerimi se poskuša omejiti širjenje virusa, strokovnjaki vendarle čedalje enotnejši, da je eden od pomembnejših ukrepov morda tudi eden od preprostejših in cenejših – in sicer redno in temeljito prezračevanje prostorov, sploh tistih, v katerih se dalj časa zadržuje več ljudi.

V domu starostnikov v Šmarju pri Jelšah, enem najhujših žarišč okužb, sistema prezračevanja nimajo. O tem, da prezračevanje lahko rešuje življenja, se je začelo govoriti dokaj pozno. Ali pa splohše ne. Zanimivo je, da je priporočilo o rednem prezračevanju prostorov povsem običajno med sezono gripe, recimo, pri virusu covid pa se je o tem, da prezračevanje lahko rešuje življenja, na ravni tistih, ki upravljajo naša življenja med epidemijo, začelo govoriti dokaj pozno. Ali pa sploh še ne.

Več: Prezračevanje prostorov rešuje življenja – dr. Andraž Teršek (andraz-tersek.si)

Spoštovani,
ker nam okoliščine še vedno ne dopuščajo, da bi se lahko sproščeno družili, naj vas prijazno povabimo v našo novo zvočno knjižnico, prek katere želi SNG Drama Ljubljana ob sodelovanju z NLB v letošnji sezoni predstaviti slovensko dramatiko in vsaj malo popestriti tudi težke dni ponovnih omejitev, s katerimi se že tako dolgo soočamo.

V prvi sezoni Zvočnih dram se posvečamo dramatiki Daneta Zajca, začenši z dramo Otroka reke.
Studijski zvočni posnetek drame v interpretaciji naših igralcev bo izšel v šestih delih in bo brezplačno dostopen. Prvi trije deli so že na voljo, nadaljevanja pa bodo v Dramini zvočni knjižnici objavljena vsako sredo do 9. decembra.

Povezava je na voljo na tej povezavi:
https://www.drama.si/o-drami/drama_center/zvocne-drame/zvocna-knjiznica

Nekaj več informacij o novem projektu Zvočne drame, za katerega upamo, da bo tudi vašim stanovalcem polepšal kakšno prazno urico, lahko najdete tukaj: https://www.drama.si/o-drami/drama_center/zvocne-drame

Še vnaprej ostaja dostopno tudi vse zvočno gradivo iz spomladanskega časa omejitve druženja
(https://www.drama.si/o-drami/druzbena_odgovornost/drama-bere-za-ranljive-skupine),
načrtujemo pa, da se bo seznam branj v kratkem še povečal, o čemer vas bomo seveda obvestili.


Za več informacij me lahko pokličete na številko 041 522 018 ali mi pišete na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. Veseli bomo vašega odziva in predlogov.

Naj nas v teh neprijaznih dneh povezuje in razveseljuje tudi lepa umetniška beseda.

Lep dan vam želimo,
Gaja Pöschl in SNG Drama Ljubljana

Dnevi, ki so za mano in pred mano so postali negotovi ter neskončno dolgi. Ko ima hudič mlade se vse hudo običajno nabere na kup. V času brez računalnika, zaprt, sem izgubil občutek za časovno orientacijo in dogajanje v Sloveniji in po svetu. No malo za šalo, k sreči to ni lastnost za COVID-19.

Čeprav živimo vsi v eni zgradbi se zdi, kot, da smo raztreščeni po širnem planetu in komuniciramo le še po telefonu, mailu ali socialnih družabnih spletnih omrežjih kot je fb. Šele sedaj vidim kako smo se ljudje navlekli tehnologije kot droge, saj, če bi čez noč ukinili pametne telefone, bi bili vsi sploh pa mladi popolnoma izgubljeni. No pa sem tu nazaj po zaslugi Matjaža, ki mi je odstopil rabljeni računalnik in Grege, ki mi je rešil stare podatke ter Mateja, ki je priklopil kable. Hvala vsem trem.

Razmere so izredne zaradi COVID-19, ki je prišel v hišo. Nisem si nikdar mislil, da bom kaj takega dočakal, da bom ostal brez pomoči standardnega negovalnega osebja in povsem odvisen od direktorice, fizioterapevtke, delovne terapevtke, natakaric, vodje prehrane ter še nekaterih zaposlenih pri prehranjevanju in dežurnega tehnika pri toaleti in vstajanju v zaprtem sistemu, kjer mi ne sme priti oz. ne more pomagati nihče od zunaj. Protokol je zelo strog. Osebje se trudi po najboljših močeh, kapo jim dol, ne upam si pomisliti kaj bo, v primeru izpada večjega števila zaposlenih. Do sedaj sem imel več sreče kot pameti, zadnje čase sem se modro držal bolj zase, k sreči sem bil negativen, mnogi sostanovalci žal ne. K sreči ima večina blage simptome. Sreča v nesreči pri nezmožnosti premikanja rok je, da sam ne morem vnesti nič v ustno ali nosno votlino, oči, lahko pa mi drugi, če se ne bi držali protokola oz. bi bili malomarni. Vsak dan igramo rusko ruleto. Žal mi je dobrodušnega gospoda, ki je preminil v bolnici, v resnici so ga po drugem odpustu zaradi drugih težav poslali nazaj v dom in šele nato kasneje sporočili, da je pozitiven. Ko je bilo že prepozno. Res neodgovorno od bolnice. Svojcem oziroma hčerkama in njunima družinama izrekam sožalje. Čeprav je v domu vse organizirano z obilo nujne improvizacije kateri se je treba prilagajati, me je strah t.i. rdeče cone, ki bi bila zame pogubna kot morebitna hospitalizacija v bolnici. V imenu javnega zdravja je dovoljeno vse, tudi pozitivna diskriminacija oz. sprejemljivo kršenje TČPS. Tudi mnogi zaposleni so v hudi osebni dilemi in stiski kako morajo delati z ljudmi. Tega še zlepa ne bo konec in v 2021 upam, da pobegnem od tod, seveda moram najprej preživeti in si ustvariti pogoje za preselitev oz. za neodvisno življenje. Od totalne depre v prvih dneh, sem prešel v pozitivno borbeno razpoloženje oz. se bom boril zase in za sostanovalce ter tudi zaposlene, do konca, ne glede na žrtve in kako bo. Vsi smo v isti godlji! Zaradi moje specifike sem še posebej ranljiv. Biti zaprt in fizično odvisen samo od osebja že skoraj celo leto z nekaj pavze je grozljivo. Vsem svojcem, ki imate svoje radi, obnašajte se odgovorno in ne ravnajte nepremišljeno ter živite maksimalno preventivno tudi, ko in, če se kdaj zadeve sploh umirijo. Vsakega svojca razumem, da si želi do svojega starša ali partnerja oz. sorodnika v domu, a zadeve so postale skrajno resne in zapletene. Zato ne razumem tistih, ki lahkomiselno z nepremišljenim obnašanjem in ravnanjem ogrožajo svoje starše, zaposlene in celo sebe s kršenjem pravil in izogibanjem preventivnih ukrepov. Vrag je odnesel šalo in gre preklemansko zares, pravzaprav gre za vsakdanji boj na življenje in smrt.Toplo priporočam vsem svojcem, da se gredo testirati in boste tako pomirjeni sami s seboj brez pomisleka tveganja, da ste koga ogrozili. Vsakega svojca razumem, da si želi do svojega starša ali partnerja oz. sorodnika v domu, a zadeve so postale skrajno resne in zapletene. V teh izjemno težkih razmerah za Fužinski dom starejših občanov zaradi vnešenega virusa COVID-19 v hišo in obolelih 40 stanovalcih ter 7 zaposlenih na dan 9.11.2020 in prizadevanjih vseh zaposlenih za zajezitev širitve virusa, kot stanovalec pozivam vse ljudi dobre volje, da se ob vseh zaščitnih ukrepih in dokazilu, da ste testirani kot negativni, odzovete kot prostovoljci na pomoč "Fužinskim sončkom", zadnja št. revije Naša Žena. Tu mislim predvsem na študente in dijake zdravstvene smeri, ki premorejo empatijo do starejših ljudi, za pomoč pri negi ter vse druge, ki so se nekoč tu kalili in končali na različnih delovnih mestih širom naše domovine. Seveda pa mislim tudi na vse druge ljudi dobre volje, ki bi lahko priskočili na pomoč pri mnogih pomožnih opravilih.

V primeru, da se odločite za pomoč, kontaktirajte direktorico doma ali vodjo ZNE, na uradne številke doma (centrala: 01 5874 600) ali na mail Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., hvaležen vnaprej vsakomur.

Raf

Javno pismo

Predsedniku Vlade RS
Ministru za zdravje
Ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Varuhu človekovih pravic
Zagovorniku načela enakosti
NIJZ
Direktoricam in direktorjem domov starejših
Medijem

 

Žal ne obvladujete situacije v domovih starejših

V javnem pismu 6. 11. 2020 smo spraševali Res obvladujemo situacijo in naredimo dovolj za starejše?

Danes podatki kažejo, da je Slovenija pristala na prvem mestu na svetu glede okuženih oseb s COVID-19. Bolnišnice so že skorajda polne bolnih ljudi, v prostorih intenzivnih terapij je vsak dan več tistih, ki potrebujejo intenzivno nego. V samem vrhu smo tudi po številu umrlih. Okužbe imamo že v več kot 90 odstotkih  domov za starejše. Največ obolelih za COVID-19  umre v domovih.

Žalostno pa je predvsem dejstvo, da v domovih za starejše že več kot mesec dni velja prepoved obiskov sorodnikov in da o vplivu tega ukrepa na poslabšanje zdravja stanovalcev zaradi upada stikov in čustvenih odnosov s svojci ne govorimo. O poslabšanju zdravja stanovalcev nas namreč obveščajo sorodniki. Tudi že izvedene raziskave v Veliki Britaniji so potrdile povečano število smrti zaradi poslabšanja demence.

V Srebrni niti se pridružujemo predlogom tistega dela stroke, ki napoveduje testiranja. Testiranja vseh zaposlenih in stanovalcev – hitri testi -  se morajo po zgledih iz tujine začeti takoj. Redno, na nekaj dni. Testirajo naj se sorodniki in prostovoljci, ki naj pridejo na pomoč zdesetkanemu kadru v domovih, ki pregoreva.

ECDC (Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni) je 15. septembra objavil smernice za testiranje, kjer je govora tudi o domovih. Predlagajo redno presejanje osebja na Covid-19 enkrat na teden ali na dva tedna.

Kaj še čakamo?

Srebrna nit že od prvega vala epidemije nenehno opozarja vse odgovorne, da bi morali narediti več, da bi zaustavili nepotrebne okužbe in umiranja, da bi bolj pomagali zaposlenim z dodatnimi kadri in seveda boljšim nagrajevanjem, pa vendar vlada tega še ni storila. Čeprav minister za delo ves čas zagotavlja, da »zadeve v domovih obvladujejo«, minister za zdravje pa se izgovarja, »da to ni njegov resor.«

»Nisem si nikdar mislil, da bom dočakal kaj takega, da bom ostal brez pomoči običajnega negovalnega osebja in povsem odvisen od direktorice, fizioterapevtke, delovne terapevtke, natakaric, vodje prehrane ter še nekaterih zaposlenih pri prehranjevanju in dežurnega tehnika pri toaleti in vstajanju v zaprtem sistemu, kjer mi ne sme priti blizu oziroma ne more pomagati nihče od zunaj. Osebje se trudi po najboljših močeh, kapo jim dol, ne upam si pomisliti, kaj bo v primeru izpada večjega števila zaposlenih,« nam je v pismu zaupal eden od mlajših stanovalcev v domu na ljubljanskih Fužinah. »Vsakega svojca razumem, da si želi do svojega starša ali partnerja ali sorodnika v domu, a zadeve so postale skrajno resne in zapletene. V teh izjemno težkih razmerah kot stanovalec doma pozivam vse ljudi dobre volje, da se ob vseh zaščitnih ukrepih in po testiranju odzovete na pomoč kot prostovoljci. Tu mislim predvsem na študente in dijake zdravstvene smeri, ki premorejo empatijo do starejših ljudi, za pomoč pri negi ali pri  mnogih pomožnih opravilih.«

V Srebrni niti vsak dan dobivamo številne klice in pisma sorodnikov s prošnjami, naj pomagamo, saj se njihovega glasu preprosto ne sliši. Pravijo, da njihovi bližnji v nekaterih domovih preživljajo težke čase osamljenosti in zaprtosti po sobah, s prepovedjo gibanja znotraj, kaj šele zunaj doma. Prav tako že več kot mesec dni nimajo stikov z zunanjim svetom, brez domačega glasu ali objema. Vodstva domov bi lahko ob vsem upoštevanju varnostnih in zaščitnih ukrepov ter hitrih testov omogočila več stikov stanovalcev s pomočjo prostovoljcev, ali sorodnikov. Zgledi nekaterih evropskih držav kažejo, da je to mogoče.

Vsekakor pa je vsem umirajočim treba omogočiti obiske sorodnikov in dostojno slovo od življenja brez nepotrebnih bolečin. Kako je urejeno to področje, ob tako hudem pomanjkanju zdravstvenih delavcev v domovih za starejše, je še vedno odprto vprašanje?

Prav tako v Srebrni niti zagovarjamo stališče, da bi lahko zdrave stanovalce domov starejših preselili v hotele ali zdravilišča (kjer bi pri oskrbi pomagali obstoječi kadri iz teh ustanov), okuženi pa bi lahko ostali v domovih, kjer bi zanje še vedno dobro poskrbeli, ali pa bi jih prepeljali v bolnišnice, če bi se jim zdravstveno stanje poslabšalo.

Veliko ljudi je v tem trenutku pripravljeno pomagati, samo vodstva (in država) morajo narediti korak naprej. Nikakor se ne strinjamo z izjavami, da odgovorni  »obvladujejo razmere«; v domovih starejših, število okuženih in smrti namreč kaže, da ne. 

Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebrne niti

Datum: torek, 24. 11. 2020, od 9 -14 ure, po aplikaciji Zoom

Posvet, ki bo potekal v so-organizaciji Sveta za razvoj pri SAZU in Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, bo poskušal osvetliti zagate, do katerih prihaja ob pomanjkanju opreme in osebja v času pandemije iz medicinskega, etičnega in pravnega vidika. Namen posveta je, da se o teh težkih temah govori, preden pride do razpada zdravstvenega sistema in da se utrdi zavest, da je za naslovitev problema potrebno sodelovanje široke javnosti. Delavci v zdravstvu pri reševanju etičnega problema ne smejo ostati sami.Posvet bo v pomoč pri oblikovanju bodočih smernic triaže ter pri informiranju javnosti o tem, kako so odločitve o zdravniški pomoči v času pandemije sprejete.

Organizatorja posveta:

  • izr. članica SAZU prof. dr. Renata Salecl
  • prof. dddr. Andrej Pleterski

Več informacij o posvetu in povezava na registracijo: https://www.eventbrite.ch/e/koga-resevati-v-casu-pandemije-tickets-129470980187

Pismo hčerke

Moja mama je potem, ko je ovdovela in je bila po cele dneve sama doma, izrazila željo, da bi šla v dom. Življenje v domu ji je dalo novega zagona, oživela je, dobro se je počutila v družbi vrstnikov. Predvsem pa je bilo življenje bogatejše zaradi vrste kulturnih in socialnih dogodkov in srčnega kot prijaznega osebja ter skrbnega zdravnika. Skratka, poskrbljeno je bilo za skromno udobje, ki pa ga neprimerno okolje in stavba ne zagotavljata. Vsakokrat, ko sem jo obiskala, sem v domu rada pojedla kosilo z njo in se družila s sostanovalci. 

Potem pa je prišel marec in zaprtje doma. Sosednja bolnišnica jih je obvestila, da bolnikov ne bo sprejela, zato je zdravnik odredil, da se prebivalci doma dobesedno zaprejo v sobe, nobenega druženja v skupnih prostorih. Za mamo kot tudi vse ostale ŠOK. Nobenega stika ne z notranjim ne z zunanjim svetom, razen video klici preko telefonov,nobenega gibanja. To za starega, že tako oslabljenega človeka pomeni, da je ves dan v tišini in na postelji, mišice in um pa slabijo. Osebja je za vzorec, ki v tem času poskrbi za najnujnejše. Vse se dogaja izključno v sobi. Dom ni imel okuženih, zato je osebje poskrbelo, da se je mama lahko razgibala in sprehodila po sobi, na tistih nekaj m2. Zaradi pešanja srca in posledične nestabilnosti, je mama tudi padla in se poškodovala na vratu. Dobila je močan antibiotik, ki pa je bil za njeno črevesje premočan. Povzročal ji je driske, bolečine, neprijetne občutke. Zaradi pomanjkanja osebja je trpela tudi njena higiena, kar jo je zelo prizadelo. 

Potem so avioni razglasili zmago Slovenije nad virusom. Zopet smo se lahko objeli, nazdravili in skupaj pojedli kosilo v družinskem okolju z vnuki in pravnuki. Tega si je mama najbolj želela, se veselila in živela za to. Prišlo je poletje in virus v dom. Že v prvi fazi zaprtja, je večkrat povedala, da je hudo, da ne želi več tako živeti. Treba je poudariti, da domovi nimajo zadosti kadra za eno cono, kaj šele za tri?? Samo predstavljam si lahko, kako se je počutila, ko je gledala prikazni v skafandrih, ki jih ni ne slišala ( star človek slabo sliši)  ne videla v oči, nobene tople besede, nobenega objema, nobenega stika z domačimi niti po telefonu, ne vem koliko je sploh pojedla, kakšne so bile higienske razmere, saj dom ni obvladoval situacije niti v normalnih pogojih delovanja. Vse te razmere so ji porušile imunost. Napadel jo je virus in zaspala je pri 90 letih. Njeno oslabljeno srce ni zdržalo tega stanja, njen um pa se ni želel boriti. Psihično, telesno in imunsko je shirala. Vedno bo imela svojo številko kot umrla s covid 19 leta 2020. 

In ker sem to spremljala in doživljala z mojo mamo sem globoko prepričana, da se to  dogaja med starostniki po domovih. Že spomladi je vlada govorila o hujšem drugem valu, pa se zanj ni pripravila. Danes v hladni jeseni, ko se bliža zima, ob zaprtih hotelih, najbolj rizične skupine premešča v mrzle telovadnice kot da so neki navadni paketi. Vsi podatki kažejo, kdo je najbolj ranljiv, pa je za njih najmanj poskrbljeno, zato bodo še naprej umirali tako kot je moja mama. Krivec bo vedno covid, saj druge respiratorne bolezni so čudežno izginile. Ukrepi, s katerimi vlada krči pravice ljudi, pa jih  spravlja v vedno večji obup - depresije, agresije, vrstijo se umori, samomori...

Tako rigorozni ukrepi očitno ne dajejo želenih rezultatov. Mogoče bi kazalo življenje sprostiti in zaživeti z virusom, seveda pa ustrezno poskrbeti za najbolj ranljive skupine in se jim posvetiti na način, ki ga bo predlagala stroka in ne politika. 

Hvala, ker sem lahko delila moje mnenje z vami.

Lep pozdrav

Arhiv novic