Colors: Purple Color

Srebrna nit – Združenje za dostojno starost je 19. avgusta 2020 organizirala okroglo mizo – posvet, na katerega smo povabili stanovalce in sorodnike stanovalcev domov starejših in druge, ki nam sporočajo pobude za bolj kakovostno in dostojno življenje starejših. Zaradi omejitev, povezanih s pandemijo koronavirusa, nismo vabili širše javnosti in medijev.
V razpravi, kjer so dobili besedo vsi prisotni, je bilo ponovno poudarjeno, da vse vlade v zadnjih 20 letih niso naredile dovolj, da bi izboljšale položaj starejših - tistih, ki bivajo v domovih, ki čakajo na prostor v domu, doma in še posebej tistih, ki čakajo na pomoč na domu, mnogi tudi hudo bolni, a nimajo možnosti dostojne paliativne oskrbe.
Ker se stanje na področju celovite oskrbe starejših slabša, Zakona o dolgotrajni oskrbi pa še ni, je nujna takojšnja akcija, zato poziv vladi, da izkoristi vsa strokovna znanja, razpoložljiva sredstva in podporo civilne družbe za nujne sistemske in druge spremembe na področju kakovosti življenja starejših tako v domovih starejših kot v domačem okolju.

Poudarjeno je bilo tudi, da je veliko dobrih domov, izjemno strokovnih in predanih zaposlenih, ki dobro skrbijo za naše matere, očete, babice in dedke, da pa je preveč tudi slabih praks, ki jih je treba odpraviti: z večjim sodelovanjem s sveti stanovalcev, s sorodniki tistih stanovalcev, ki ne morejo izraziti svojih želja in potreb, z večjim razumevanjem vodstev domov, boljšim vodenjem zavodov, stimulativnim nagrajevanjem zaposlenih, z bolj jasnimi navodili z obeh pristojnih ministrstev glede korona situacije, s strpnim dialogom in učinkovitim nadzorom.

Več prisotnih je izrazilo tudi pripravljenost, da svoje predloge, zgodbe in stiske delijo tudi z mediji.
V kratkem bomo vsem pristojnim poslali vsa sporočila/predloge za sistemske in vse druge nujne spremembe, ki so jih z nami delili stanovalci domov, njihovi sorodniki in drugi udeleženci okrogle mize.

Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti

Stanovanjske skupnosti starejših

Marta Satler

 

Zakaj bivalna skupnost

Koronavirus je pokazal, kako ranljiva in pozabljena je populacija starejših v Sloveniji in vsaj upamo, da bodo odločevalci zdaj tudi za 600.000 starejših, ki smo že od osamosvojitve odrinjeni na rob družbe, namenili več pozornosti in sredstev.

Država misli, da je to generacija, ki je dovolj premožna, saj večina živi v lastniških stanovanjih in hišah, zato se za naše stanovanjske probleme ne zmeni in tudi ne vlaga v gradnjo domov za starejše.

Ko smo bili mladi, je bilo možno dobiti kredit za gradnjo hiše, podjetja so imela stanovanjske sklade, ki so omogočali najem družinskih stanovanj, kasneje je pa bilo ta stanovanja po »Jazbinškovem zakonu« možno odkupiti.

Hiše smo zidali za velike družine, zdaj so stare in v njih bivamo sami, stanovanja v starih soseskah so brez dvigal, kar starejšim onemogoča gibanje, kar naprej se vrstijo popravila (fasade, menjava oken, beljenje), česar s skromno pokojnino ne zmoremo.

Ne le pomanjkanje postelj v domovih za starejše, pesti nas predvsem pomanjkanje normalno nagrajenega osebja - oskrbovalcev, ki bi skrbeli za tiste starejše, ki so od njih odvisni. Zato je nujna korenita sprememba v razmišljanju vseh tistih, ki naj bi za to področje poskrbeli. Oskrba na domu, oskrbovana stanovanja, domovi za starejše – vse to izgubi smisel, če ni ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, ko sam kakšne stvari ne zmoreš več. Skromne pokojnine nam ne omogočajo plačila dodatnih storitev!

V pehanju za denarjem smo na solidarnost kar pozabili, čeprav je naša država imela in še ima ljudi, ki radi pomagamo drug drugemu. Zato bi bila ena od rešitev gradnja večjih stanovanj ali hiš za stanovanjske skupnosti, kjer bi v enem gospodinjstvu lahko živelo več,starejših, vsak v svoji sobi s kopalnico, da ohrani zasebnost in s skupno kuhinjo, jedilnico in dnevnim prostorom za druženje.

Za koga je primerna in kje

Stanovanjska skupnost je primerna za ljudi že po 60. letu, lahko so samski ali v zvezi, biti pa morajo dovolj samostojni za življenje v skupini in se pripravljeni prilagoditi drugim. Seveda za vsakega to ni primerno, če bi bilo stanovanj za s stanovanjske skupnosti dovolj, bi pa s tem razbremenili pritisk na DOS in predvsem bivanje pocenili. Načrtovalci bi morali misliti na to, da bi bilo možno izbrati bivanje v različnih okoljih, predvsem v bližini sedanjega doma, kjer imajo ljudje razvito socialno mrežo. V taki skupnosti bi lahko živeli 15 do 30 let po upokojitvi, oz. dokler bi lahko še sami skrbeli zase, ob bolezni ali demenci, pa bi šli v DOS ali negovalno bolnišnico. Ne bi bili osamljeni in ne v breme svojcem, saj bi drug drugemu pomagali.

Bivanje na domu ali v oskrbovanih stanovanjih

Zaenkrat država Slovenija še ne razmišlja v tej smeri. Poudarek je na čim daljšem bivanju na domu, v domačem okolju, ob zunanji pomoči ali pa gradijo oskrbovana stanovanja, kjer naj bi oskrba po potrebi prihajala za dodatno plačilo iz servisnih služb. Vse lepo in prav, dokler je takih stanovalcev malo, saj vemo, da ljudi, ki bi bili pripravljeni poskrbeti za starejše na njihovih domovih, ni lahko dobiti, da o ceni take oskrbe niti ne govorimo.

Moje izkušnje

Kot upokojenka, ki je vse življenje delala na raziskovalnem področju, tudi zdaj vedno rada sodelujem pod geslom: Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredila prvič! Tako že 20 let kot prostovoljka počnem zelo različne stvari in se pri tem učim. Že 10 let proučujem različne oblike bivanja starejših in se trudim, da bi odločevalci razumeli, da starejši nočemo biti v breme otrokom in državi, žal pa sami brez pomoči ne zmoremo živeti. Moje zanimanje je zdaj osredotočeno na sobivanje, obliko bivanja starejših, ki so še dovolj vitalni in pripravljeni pomagati drug drugemu. Temu je bilo namenjeno enomesečno bivanje s stanovanjski skupnosti, da sem na lastni koži občutila, da je mogoče!

Stanovanjske skupnosti Davča

Tri leta že deluje stanovanjska skupnost v Davči nad Železniki, sredi zelenja na višini 1000 m. Lastnik turističnega objekta se je odločil svoje počitniške enote (soba s kopalnico) oddati starejšim v dolgotrajen najem. Prijavljeni so kot na začasnem bivanju (občina Železniki), zato imajo tam tudi zdravnika in so v primeru bolezni deležni zdravstvene nege patronažne službe. Mene je ta način sobivanja že leta zelo zanimal, ker sem stara 75 let, aktivna na različnih področjih in družabna, zato ne želim živeti sama, zaprta med štirimi stenami. V juniju 2020 se mi je ponudila prilika, da sem cel mesec preživela v tej skupnosti.

Število upokojencev se tam spreminja, prvi sobivajo že več kot tri leta, junija pa nas je bilo 9 v starosti od 62 do 81 let - osem žensk in en moški. Vsi smo bili samski, vdove in ločenke.

Objekt zajema 9 lepo opremljenih bivalnih enot s tušem in TV, kar omogoča zasebnost, skupno prostorno kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor s TV, pralnico s sušilnico, dve pokriti terasi in en distanciran razgledni paviljon za druženje.

Program je dodobra izdelan in se ga vsi držijo. Vsak pospravlja svojo bivalno enoto, skupne prostore pa po tedenskem razporedu, glede na njihove fizične sposobnosti. Vsak torek po zajtrku sedejo za mizo in naredijo jedilnik za naslednji teden. Vsak lahko predlaga kakšno njemu ljubo jed, nato določijo, kdo bo kakšen dan kuhal in kdo bo pomagal, če bo dela preveč. Zanimivo se mi je zdelo, kako mirno in usklajeno je potekalo dogovarjanje, ko smo pripravljali jedilnik. Takrat naredijo tudi spisek živil, ki  jih potrebujejo za kosila in vsak član pove, kaj želi za zajtrke in večerje, kar si pripravljajo sami. Dve osebi se naslednji dan peljeta s skrbnikom v Železnike po nakupih. Za vsak teden naredijo nato razdelilnik stroškov in jih sproti poračunajo. Skrbnik poskrbi tudi, če mora kdo k zdravniku, prinese zdravila iz lekarne,…

V času kosila se vsi zberejo za dolgo mizo, zajtrkujejo pa različno, ker tudi vstajajo različno. Skupaj pa po zajtrku pijejo kavo in po želji še po kosilu. Zvečer se srečajo v jedilnici le tisti, ki si kuhajo toplo večerjo, ostali pa gredo zgodaj v svoje sobe.

Na oknih in koritih okrog hiše je veliko rož, imajo tudi rastlinjak in vrt, za tiste, ki radi vrtnarijo. Veliko je možnosti za sprehode, ali pa posedanje, branje, reševanje križank, igranje družabnih iger in klepet.

Dobre strani sobivanja v skupnosti

  • bivanje je poceni in zato primerno za naše pokojnine;

-    v skupnost lahko prideš za stalno ali pa, če je prostor, le za določeno obdobje;

-    v primeru težje bolezni ali demence je treba skupnost zapustiti;

  • v taki skupnosti ni osamljenosti, ki je v starosti, če živiš sam, najbolj pereča;
  • hrana je dobra, saj jedilnik sami izberejo in na mizo pride takoj po kuhanju;
  • vsaj enkrat tedensko lahko predlagaš svojo najljubšo jed;
  • vsi stanovalci so enakopravni, vse probleme rešujejo s pomočjo skrbnika;
  • vedno se lahko umakneš v svojo sobo - svoj svet;
  • zmanjšajo se strahovi, ker veš, da nisi sam, da vedno lahko dobiš pomoč;
  • izhodi so povsem prosti in vedno se ti na sprehodu lahko kdo pridruži;
  • lahko dobiš obisk ali pa odideš za več dni – počutiš se kot turist;
  • ljudje so bolj tolerantni, ker se zavedajo, da bodo še dolgo živeli skupaj;
  • zavedaš se svojih napak, ker ti drugi postavijo ogledalo in se učiš;
  • perejo skupaj ali pa vsak sam in sami skrbijo za svoje perilo in posteljnino;
  • narava je čudovita, obdan si s kravami, telički, konji, osli, pujski, kokoškami;
  • vse to pa obkrožajo visoki hribi, posejani z redkimi kmetijami;

Pred to izkušnjo sobivanja v Davči sem se zavzemala, da bi bila skupina čim bolj homogena po interesih, zdaj se mi pa zdi, da to ni potrebno. Tudi stopnja izobrazbe in starost ne igrata posebne vloge, še zaželeno je, da so različno stari. Starejši imajo toliko različnih izkušenj, da čez daljši čas skupnega bivanja to ni več pomembno.

Zelo pomemben je dober skrbnik - mentor skupine, ki zna sproti rešiti vse probleme. V Davči ga vsekakor imajo!

Razmišljanja za prihodnost

Pogrešala sem več družabnosti, vendar sem prepričana, da bi se s časoma to lahko spremenilo. Tukaj so stanovalci, ki so v življenju predvsem trdo delali, zato tega ne pogrešajo, glavna zabava jim je gledanje TV.

Sobivanje v skupnosti seveda ni primerno za vsakogar, bi pa jaz že zdaj lahko živela tam. Če bi bilo takih skupnosti več, širom po Sloveniji, sem prepričana, da bi mnogi, ki zdaj s strahom v preveliki hiši čakajo zimo in ne vedo, kaj storiti z velikim vrtom, ki ga sami ne morejo več obvladati, desetletje ali dva preživeli na tak način.

Vlasta Iljič Brecelj
Bevkova 8
5270 Ajdovščina

Direktorat za dolgotrajno oskrbo
Ministrstvo za zdravje
Štefanova ulica 5
1000 Ljubljana

ZADEVA: Domove za starejše smo spremenili v hiralnice

Spoštovani!

Oglašam se kot hčerka gospe, ki je skoraj tri leta bivala v domu za starejše.

Na spletni strani doma, kamor sta se preselila z očetom, nas je vabilo geslo: »Vi ne morete biti vedno zraven, mi smo lahko!« Sprva sem hodila le na popoldanske družabne obiske , zelo hitro pa sem opazila, da to ne bo dovolj. Čas, ki sem ga prebila v domu, se je vedno bolj raztegoval, vedno bolj sem se morala vključevati v njuno vsakodnevno oskrbo, če sem želela, da je bilo zanju dobro poskrbljeno. Pomanjkljivosti v sistemu našega institucionalnega varstva sem opažala na vsakem koraku, še zlasti pa je to postalo očitno po smrti mojega očeta, ko je ostala mama, ki živi z demenco, v domu sama.

Kar dve desetletji smo domsko oskrbo v Sloveniji zanemarjali, posledica tega je prenatrpanost domov in huda kadrovska podhranjenost. V praksi to pomeni, da se morajo starostniki ves čas podrejati kasarniškemu sistemu, za individualne potrebe starostnikov ni časa. Od tuje pomoči odvisni so tako po domovih lačni in žejni, ker ne dobijo dovolj pomoči pri hranjenju in pitju. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 1. člen: varstvo pred sleherno obliko telesne zlorabe, ki vključuje trpinčenje in zanemarjanje, nedohranjenost in dehidracijo.) Pri posamezniku, ki potrebuje pri negi več od rutinsko odmerjenega časa, se takoj ugotavlja nesodelovanje in »poslabšanje bolezni« ter se mu predpisuje antipsihotike. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 1. člen: varstvo pred sleherno zdravstveno zlorabo, vključno z neustreznim, nepotrebnim in pretiranim zdravljenjem.) Če je v domu sto stanovalcev, se delovna terapevtka ukvarja le s petnajstimi »najbolj perspektivnimi«, fizioterapevtka pa le z dvajsetimi oskrbovanci. Ostali so prepuščeni sami sebi. ( Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 4. člen: pravico imate uživati ukrepe, ki preprečujejo slabšanje vašega telesnega stanja – ali pa ga izboljšujejo – in ki v največjem mogočem obsegu krepijo vašo samostojnost.) Kot zdravnica ugotavljam tudi pomanjkljivo strokovno znanje osebja, prepozno razpoznavanje npr. znakov akutnih bolezni  in predolgo zavlačevanje s pričetkom zdravljljenja. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 4. člen: pravico imate do kakovostnih, pravočasnih in dostopnih zdravstvenih storitev, pravico imate, da za vas skrbijo ljudje, ki imajo potrebna znanja in ustrezno podporo.)

Veseli me, da se je po epidemiji  s Covid 19 v Sloveniji našlo nekaj dodatnega denarja za investicije v domove in za zaposlovanje. Bojim pa se, da samo novi zidovi – nove kasarne in nekaj dodatnega kadra ne bo izboljšalo položaja starostnikov. Zdi se mi nujen tudi nov pristop, sprememba filozofije in uvedba drugačnih, bolj v človeka usmerjenih modelov oskrbe, kakor jih že poznajo v razvitem svetu. Sprememba miselnosti je dolgotrajen proces, ki zahteva smele programe izobraževanja, neposredno mentorstvo učnih sester pri končnih izvajalcih in spremljanje ustreznih kazalcev kakovosti.

Marca je Slovenijo dosegel Covid. V želji po »zaščiti najranljivejših« so bili starostniki v domovih več mesecev odrezani od svojcev. Po skoraj treh mesecih so se obiski v domovih pričeli postopoma sproščati. Naši starši so bili shujšani(moja mama je v treh mesecih zgubila 9 kg), otopeli, zasedeni na vozičku, oslabeli… Svojci smo bili prisiljeni svoje obiske spremeniti v ciljno naravnan projekt:  vsak dan znova smo morali dosegati cilj primerne hidracije, cilj ustreznega vnosa dnevnih kalorij, cilj krepitve mišične moči in gibljivosti, cilj socialne interakcije in človeškega stika…  Po enem mesecu trdega dela se je stanje pri moji mami dokaj zadovoljivo popravilo.

Po epidemiji Covid 19 sem zaprosila za vpogled v mamino zdravstveno dokumentacijo. V njen karton je bil vložen obrazec z nedvoumnim naslovom: Mnenje konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi v času epidemije Covid 19. V našem domu konzilija ni bilo, saj so se regijski internisti temu uprli iz etičnih razlogov. Obrazec je delno izpolnil domski zdravnik. V naši regiji je bilo v prvem valu ves čas izrazito malo okužb in prav nobene v domovih za starejše. Listi so bili vloženi v kartoteke stanovalcev »na zalogo«. O tem ni bil obveščen nihče od stanovalcev in niti nihče od svojcev, kar se mi zdi kršenje Zakona o pacientovih pravicah. Zdravniki za razgovor menda kar tri mesece niso imeli časa? Že pred leti sem obiskovala tečaje Hospica in bila na prvih seminarjih paliativne medicine v Sloveniji.  Tak način dela mimo bolnika pa se mi zdi sporen, saj je odklon od bistva paliativne medicine. Zdi se mi, da bi si stanovalci domov zaslužili opravičilo in umik teh listin iz njihovih kartonov.

V začetku julija so naš dom ponovno hermetično zaprli, saj se nam je zgodil Covid. Prvi primer okužbe so odkrili na maminem oddelku, že naslednji dan je bila okužba potrjena tudi pri njej. Kakor da kljubuje vsem mnenjem konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja, je prebrodila Covid praktično brez bolezenskih znakov in bila prva odpuščena iz infekcijske klinike. V domu so širjenje okužbe uspešno zajezili, vendar pa ima ta zgodba o uspehu tudi temno plat. Zaradi preobremenjenosti osebja  so bili vsi stanovalci od prvega do zadnjega (okuženi in neokuženi) zaprti po sobah, ponovno odrezani od svojcev, vse dejavnosti so v trenutku zastale, izvajali so le najnujnejšo nego, stanovalcev niso dvigovali  na vozičke, cele dneve so ostajali v postelji. Ali si predstavljate, kaj ostane od devetdesetletnika, ki en mesec samo leži? Preventivno so se zapirali tudi drugi domovi v okolici, čeprav pri njih ni bilo nobene okužbe. Zapiranje drugič je za stanovalce še hujše kot zapiranje prvič. Bliža se jesen in zima, ko jih čaka zapiranje tretjič, četrtič, petič… Zapiranje postaja nova normalnost, domove za starejše smo spremenili v hiralnice. Zdi se mi, da vam prav to želijo sporočiti iz Skupnosti socialnih zavodov, ko se upirajo rdečim in sivim conam po domovih. Izjava, da naj ostanejo zboleli stanovalci v DSO-jih, če ne rabijo bolnišničnega zdravljenja, saj je to njihov dom, je na prvi pogled sočutna. Vendar se pozablja, da se ob okužbi s Covid 19 domača soba in celoten dom spremenita v ječo, kjer so stanovalci  prisiljeni vegetirati v posteljah le ob najbolj okleščeni oskrbi in biti odrezani od družine, ki daje zadnji smisel njihovemu življenju.

Ko je postala mama uradno nekužna, sem jo odpeljala k sebi domov. Rešila sem svojo mamo. Skoraj tri tedne je samo ležala, ležala je v bolnišnici in ležala v rdeči coni. Bila je zelo oslabela. Če bi ostala v domu, bi ležala še naprej…

 Želela bi rešiti vse mame, pa sem uspela rešiti le svojo. Zato se obračam na vas s prošnjo, da izkoristite vse svoje vzvode za izboljšanje življenja starostnikov po domovih! Ljudje ne potrebujejo večbarvnih con in zapiranja, ljudje potrebujejo človeka vredno življenje.

S spoštovanjem!

                                                                                                             Vlasta Iljič Brecelj

Datum: 10. 8. 2020

Ko starost ne bo več predstavljena kot problem, starostniki ne bomo imeli problemov!

 

“Starost je dobra v štirih rečeh je rekel že Francis Bacon, angl. filozof, staro drevo najbolje gori, staro vino je najbolje piti, starim prijateljem zaupati in stare pisce brati”.

Starost je stanje posameznika, staranje pa je proces, trajajoč od rojstva do smrti. Starost torej ni problem.

Z biološkega vidika se proces staranja povezuje z pešanjem življenjskih funkcij organizma, ki se ob koncu zaključi s smrtjo. 

Po socialni teorijah vemo, da je človekovo počutje v starosti zelo odvisno od okolja v katerem človek živi.

Ohranitev aktivnosti starih oseb pa je odvisna predvsem od življenjskega sloga ter od socialnih in ekonomskih okoliščin ter zavedanja, da je ohranjanje in načrtno razvijanje telesne, mentalne in socialne aktivnosti nujno za uspešno in kvalitetno starostno obdobje.

Psihološke teorije staranja zavračajo misel, da se po določenem letu starosti človek postara. S psihološkega vidika, ki je pomembno soodvisen od navedenega pa je človek star toliko, kolikor starega se počuti.

Starost tako ni le stvar narave-dednosti, ampak je pomembno družbeno določena. Zato starost ne more biti problem družbe ampak njen najbolj normalni del.

Potrebno se je zavedati, da starost doleti vsakogar, ki jo seveda dočaka. 

Starost je del določenega obdobja osebnih možnosti, ki jih je mogoče udejanjiti prav v tem za starajočega prav tako lepem življenjskem obdobju, v katerem se človek lahko bolj ali manj dotakne tudi modrosti lastne živosti. Zato starosti nikakor ne pritiče pasivnost, umik iz družbenega življenja ter, kar je najhuje, vdanost v usodo in osamljenost. 

Tega se moramo zavedati vsi ne zgolj ostarela oseba.

Stari ljudje so pravzaprav šele zares po človeško “lepi” kot so z specifično lepoto navdane občudovane mogočne katedrale, ki s svojo lepoto veličine niso namenjene zgolj sebi, ampak kličejo, prosijo, da bi si vzeli zanje čas, bi vanje vstopili ter prepoznali njih notranjost njih silne  časovne prostranosti.

Tako lahko  Starost poimenujemo tudi katedrala nase lastne živosti.

Vsak človek je po naravni poti usposobljen in želi poskrbeti zase in to do konca lastnega bivanja.

Sodobni napredni čas, ki je zapolnjen z izjemnim in hitrim tehnološkim razvojem in žal tudi v Sloveniji vse bolj s politiko ekonomizma ter tako vse manj dostopen in ustrezen, zato so mu starajoči vse manj kos.

Vse bolj je očitna razlika kvalitete življenja. Izobraženi starostniki imajo višje pokojnine, so manj odvisni od drugih, živijo kvalitetneje. So bolj zdravi, ker je njih življenjski slog bolj zdrav.

Za človeka se posebno po slovensko razmišljajočega vemo, da je dom njegovo osebno bogastvo in osebni raj. 

Bogat si, če imaš dom, se vedno in zoper vse bolj velja!

Drugačen pa je način življenja v starosti znotraj starostnikom namenjenim institucijam kot načinu varstva starejših. 

Nekateri posamezniki se zanje odločijo prostovoljno, drugi so v to žal primorani.

Dejstvo je, da imajo starejši ljudje v teh institucijah omejene možnosti, najprej glede namestitve-čakalna doba, potem pa tudi glede oskrbe same.

Življenje v domu je institucionalizirano, zajetje človekovih potreb pa totalno ker  ne omogoča storitve po izbiri stanovalca.  

Zaprtost znotraj totalnih institucij, bolj ali manj velika izoliranost starostnikov ter pomanjkanje stikov s svojci so značilnosti za tovrstno preživljanje življenja ostarelih. Te sonaravne potrebe so vrojene v slehernika, v določene dele naših možganov skozi milijone let. Zato pomanjkanje teh pomeni za večino ljudi nenadomestljivo izgubo in stres.

Odločitev za odhod iz domačega okolja v dom za starejše je vedno težka in polna stisk. Večina starejših se upira odločitvi za institucionalno bivanje, medtem ko se manjši del sprijazni bodisi zaradi svoje invalidnosti ali bolezni, nekaterim pa to tudi ustreza.

Raziskave kažejo, da imajo starejši ljudje še vedno negativen odnos do domov za starejše. Negativen odnos starejših do takšne oskrbe predvidoma narašča zato, ker se s starostjo poveča tudi emocionalna občutljivost človeka, dodobra pa nas je na slabosti opozoril med drugimi dejstvi tudi COVID-19.

Ker v sodobno družbo žal vse bolj sodi med najvišje cenjene vrednote kapital, bogatenje, mladosten izgled, vitalnost in fizična privlačnost, so starejši ljudje  vse bolj potisnjeni na rob marginale. Postajajo nevidni in marginalizirani in celo tudi odveč. Vse več se govori o starosti kot problemu.

Dejstvo je, da imajo starostniki v večini institucij v Sloveniji določeno omejene možnosti, glede namestitve, potem pa tudi glede oskrbe same. Ekonomski vidik - bolje rečeno vidik ekonomizma je vse bolj prisoten in očiten.

Življenje v domu je zelo institucionalizirano, zajetje človekovih potreb pa totalno, ker že sama organizacija dela ne omogoča in ne dopušča storitev po izboru in potrebah posameznika.

Institucija kot totalna ustanova je prostor, ločen od zunanjega sveta, ki združuje neznance- tujce, ki si v njem delijo čas, prostore, osebje in dejavnosti. 

Je zal neke vrste kot odlagališče ljudi, ki jih družba ne potrebuje več. Takšen koncept je v sociologijo vpeljal Erving Goffman. 

Življenje starostnikov v tej ustanovi je namreč natančno določeno z napisanimi pravili, ki zagotavljajo potreben hišni red.

Izguba avtonomije in kontrole nad lastnim življenjem je v instituciji neizogibna, zaradi odvisnosti od drugih ljudi, pa tudi zaradi vse večje stopnje institucionaliziranosti in ne nazadnje ekonomskih diskurzov se stil sonaravnega bivanja in življenja za starostnike z vstopom v institucijo pomembno specificira.

Povedano drugače, o sebi uporabniki ne morejo več avtonomno odločati. 

Slednje pa je slabo, kajti kadar človek nima več pravice, da bi avtonomno odločal o svoji usodi to bistveno zmanjša občutek kvalitete njegovega življenja in posledično upadanje njegove psihofizične kondicije.

Človek svojo pot tako sklene kot neavtonomno bitje in morda je edina avtonomna misel mnogih, ki mu v instituciji preostane, želja po smrti.

Za starega človeka je najčešče odhod iz domačega okolja največji in temeljni problem, saj je v starosti človek manj pripravljen na spremembe. Doma se dobro znajde, stvari povezuje z življenjskimi spomini. 

Samostojna skrb, samostojnost za obstoj, higieno in vsakdanja opravila človeka zadovoljujejo na osebni ravni.

V instituciji pa večina teh opravil odpade in nenadoma se človek znajde pred obilico prostega časa kar ga nagovarja, da je odslužil . 

Pešanje duševnih in telesnih zmožnosti je premo sorazmerno z upadanjem spodbud za aktivnost. 

Pasivnost posamezniku namreč pomembno zmanjšuje lastno vrednost. 

Ko se človek mora odpovedati lastni avtonomiji, se posledično odpove lastni svobodi in postane odvisnik. 

Med splošne potrebe, ki so prisotne v človekovem življenju sodijo predvsem

- biti ljubljen, opažen, prepoznan, spoštovan, zaželen sobivati med svojimi

- nekaj pomeniti in imeti namen, biti mati, oče, babi, ded, modra oseba,...

- ekonomska varnost in občutek, da je primerno cenjen njegova osebna zapuščina kot  ekon. prispevek zanj in po smrti za potomce

- duševno in telesno zdravje,  vzpodbuda in želja po učenju, zabava

- biti del skupine znancev, sosedov, prijateljev ali kolegov,

- biti v stiku s svojim življenjskim izvorom v sebi 

Tudi odhod iz aktivnega delovanja v službi je na nek način razumljeno kot določena izguba. Starejšega človeka-posebno intelektualce na nek način tudi razvrednoti.

Mnogi bi želeli biti do določene mere in meje se vedno aktivni in koristni.

Ko preneha človeku njegova ekonomska koristnost jih družba sicer še nekako tolerira, obenem pa so v resnici porinjeni na rob in posebej označeni, postanejo etiketirani, češ, da so mlajšim generacijam v breme kar vodi do socialne izključenosti. Žal mnogo kje celo znotraj lastne družine.

Rešitev na sodoben način je preprosta, oddaja človeka v institucijo po bolj ali manj zavedajočemu načelu ti sina/hčer do praga on tebe čez prag! 

Mačkova očeta je črtica, ki jo je napisal Janko Kersnik. Črtica govori o starih Mačkih, in sicer o treh generacijah očetov oziroma sinov. Stari Maček je živel s sinom na kmetiji, kjer je še gospodoval, ko pa je že zelo ostarel, so ga le prepričali, da je kmetijo zapustil sinu. Ko je sin zagospodoval, se staremu Mačku ni godilo več dobro, saj ga je sin pretepal, veliko so se prepirali, tako da je stari oče naposled zapustil svoj dom in odšel k sosedom. Kmalu je umrl, še prej pa je zahteval od sina svojih 20 goldinarjev, ki jih je zapustil sosedovim. Tudi sinu se na stara leta ni godilo nič dobrega, saj je tudi sam imel sina, in ko mu je zapustil kmetijo, se mu je zgodilo enako kot očetu. Sin ga je pretepal, tako da je tako kot oče preživel svoje zadnje dneve pri mladem sosedovem Matevžu. Sin in oče sta imela enako usodo in končala na enak način.

Četudi lahko dom za starejše izraža nekatere vidike dejanskega doma, ta ne more biti pravi dom, ki bi posamezniku ponujal zatočišče, prostor, zaposlitev in identiteto, ki bi bila enakovredna lastnemu domu in pisana na njemu lastno “kožo”.

Zato je nujen pravočasni pogovor med starši-bodočimi starostniki in njihovimi dediči-otroci. Da bi se odločitev kar se da prepustila njemu osebno, njegovemu načinu izbire skrbi in pomoči, da bi se oseba sama odloča o svoji lastni usodi, načinu staranja seveda ob ljubeči podpori svojcev. Vsi skupaj pa ob profesionalno vrhunsko organizirani podpori s strani formalnih in neformalno delujočih institucij.

Osnova je torej v dobri organizaciji 

V domovih za ostarele pa bi bilo nujno ponuditi plačnikom dostojno obravnavo in ustrezno strokovnost.

Slovenci v več kot 70% živimo v osebnih hišah, kar je v Evropskem prostoru fenomen. Ob slovensko hišo sodi tudi vrt in narava.

Starostniki zaradi ponosa ne želijo prositi za pomoč. 'Vse življenje sem delal, zdaj pa naj prosjačim,' se sprašujejo. Revščina je še vedno stigma, ki jo po drugi strani dodatno poglablja družba," 

V Sloveniji bi bilo smiselno povezati vse institucionalne in ne institucionalne načine oskrbe in oblike pomoči starejšim ter tako raziskati in opredeliti dejansko stanje, ki je starejšim ljudem danes na voljo ter poenotiti vizijo nadgradnje in izboljšanja tovrstne dejavnosti.

Z namenom starejšim čim bolj in čim dlje ohraniti njihovo dostojanstvo kot pomemben suport samostojnosti in neodvisnosti ter posledično čim boljšo ohranitev primernega psihofizičnega zdravja.

Usmerjeno skupno prizadevanje bi pomembno odkrilo in se seznanilo s tem kaj in koliko  Slovenci realno dojamemo in razumemo kvaliteto življenja, ki nam je danes lahko dosegljiva.

Kje je zdravje starejše populacije, kakšna je stopnja Syndroma krhkosti, kakšna je vsebina realne živosti, kaj je nujno bolje organizirati in kako se je potrebno bolje vsestransko povezati za lažje doseganje potrebnih ciljev.

Šele celovita geriatrična ocena, ki je multidimenzionalni in interdisciplinarni diagnostični proces je ključna pri tem, da se Sy krhkosti pri starejši populaciji ne bi slabšal.

Potrebno je:

-ustanoviti  skupino  kompetentnih ljudi po regijah, ki bi proučili in analizirali trenutno formalno in neformalno delo  kot obliko pomoči starejšim 

-vse institucije bi predstavile svoj prispevek svojega delovanje in potrebe po nadgradnji

-določiti bi bilo potrebno skupno strategijo delovanja v smeri najvišjih možnih standardov, ki so nam lahko na voljo

V regijskih časnikih bi bilo nujno uvesti stran namenjeno obvestilom ostarelim. Lokalna TV bi prav tako namenila oddaje namenjene tej tematiki, brezplačna  telefonska st. namenjena ostarelim, v zdr. domovih bi morali nameniti možnost pogovorov in posvetovanj ostarelim, ki bi jih lahko vodili upokojeni strokovnjaki.

Mnoge ženske preživijo večino svojega življenja kot negovalke „drugih“. Povprečno 17 let oskrbujejo, negujejo in podpirajo svoje otroke, 18 let namenjajo skrbi in pomoči svojim in partnerjevim staršem in navsezadnje še desetletje negovanju ostarelega partnerja.

Bremena, ki jih z multiplikacijo vlog nosijo ženske, lahko vodijo do emocionalnih težav, tesnob in depresij, anksioznosti, jeze in nezadovoljstva, napetih osebnih odnosov ter slabšega zdravstvenega stanja. Raziskave kažejo, da so ženske v Sloveniji močno vpete v neplačano gospodinjsko in skrbstveno delo, kjer socialno, materialno in emocionalno oskrbujejo otroke oziroma mlade odrasle ter lastne in partnerjeve starše. Obenem imajo ženske v Sloveniji najdaljši delovni urnik v Evropi. Vse naštete obveznosti ženske obremenjujejo in te poročajo o izčrpanosti in izgorelosti ter drugih psihofizičnih boleznih, ki so posledica večkratne obremenitve žensk – zaposlitve ter neplačanega gospodinjskega in družinskega dela. 

Zato je prva skrb da primerno usposobimo ženske za to delo, ter primerno plačamo opravljene storitve.

Center za kvalitetno starost bi se moral organizirati v vseh regijah po Sloveniji, da starost ne bo več predstavljena kot problem in starostniki ne bomo imeli problemov!

Metka Močnik Košenina

Vlasta Iljič Brecelj
Bevkova 8
5270 Ajdovščina

Direktor mag. Egon Stopar
Zdravstveni dom Ajdovščina
Tovarniška 3
5270 Ajdovščina

Spoštovani!

Kot hčerka Iljič Genovefe Neže, ki je bivala v Pristanu, sem vas v sredini junija prosila za fotokopije mamine zdravstvene dokumentacije.  Zahvaljujem se vam, da ste mi jih posredovali.

V času epidemije Covid 19 so bili stanovalci po DSO-jih več mesecev zaprti in odrezani od svojcev. V želji po »zaščiti najranljivejše skupine« smo v temeljih zamajali smisel njihovega življenja ter jim povzročili veliko trpljenja in tudi bistveno poslabšali kvaliteto njihove oskrbe, saj smo pri tem svojci pomemben korektiv.  12.3. 2020 je sicer MZ objavilo Informacijo v povezavi z obiski v socialnih zavodih, kjer je navedeno, da je potrebno dovoliti izjeme za nekatere stanovalce kot so npr. umirajoči, osebe z demenco in nepomični stanovalci. V praksi pa to ni zaživelo, zelo restriktivno se je reševalo celo obiske pri umirajočih. Pri odločanju o tem so imeli pomembno vlogo domski zdravniki.

Ob pregledu zdravstvene dokumentacije iz časa epidemije sem zasledila veliko zapisov zaradi težav s kožo na različnih delih telesa. Kot zdravnik menim, da ljudem bolj kot predpisovanje zdravil koristi predvsem izboljšanje nege kože.

Zanimivi so tudi zdravnikovi zapisi v zvezi z mojim opozarjanjem, da je mama prehransko ogrožena, ker je kljub dobremu apetitu v treh mesecih Covid izolacije nenamerno shujšala 9 kg zaradi nezadostne  podpore pri hranjenju (kar sicer spada v oskrbo III./a, ki jo  je mama ves čas  redno plačevala). Že leta 2008 je MZ objavilo Priporočila za prehransko obravnavo  bolnikov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane, kjer so pisali o visoki stopnji podhranjenosti  in prehranske ogroženosti starostnikov v institucionalnem varstvu (35 do 85%) ter svetovali enkrat tedensko prehransko presejanje s pripravo individualnega prehranskega načrta. Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, potrebnih dolgotrajne oskrbe in podpore iz leta 2010 v 1. členu opredeljuje nedohranjenost in dehidracijo kot obliko telesne zlorabe stanovalcev v institucijah.  Tudi Evropsko združenje za klinično prehrano in presnovo v svojih Navodilih ESPEN o prehrani in hidraciji v geriatriji iz leta 2018 poudarja pomen spremljanja prehranskega statusa starostnikov in individualnega multidisciplinarnega pristopa pri reševanju te pereče problematike.

Standard oskrbe od tuje pomoči odvisnih stanovalcev v DSO-jih je nezadosten glede na slovenski BDP.  Pričakovala bi, da bodo domski zdravniki  zagovorniki pravic starostnikov, zato me njihov molk preseneča.  Izjave na štiri oči v stilu »tako je, tak je sistem« niso dovolj.

V mamin zdravstven karton je bil vložen dokument z nedvoumnim naslovom: Mnenje konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi v času epidemije Covid 19. Dokument ima sicer  dve strani,  prejela pa sem fotokopijo le prve.  Menda zato, ker druga stran ni bila izpolnjena?!? Tak način fotokopiranja dokumentov je seveda sporen.

Na prvi strani Mnenja konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi so izpisane glavne diagnoze ter diagnoze, pomembne za odločanje o medicinski indikaciji za presojo o nadaljevanju zdravljenja in podporni oskrbi. Obkroženo je, da vnaprej izražena volja pacienta ni na voljo. Datum in ura odločanja nista navedena.

Konzilija v Pristanu ni bilo, saj so se naši internisti zaradi etičnih pomislekov temu uprli. Dokument je izpolnil domski zdravnik s pomočjo glavne sestre v času prvega vala epidemije Covid 19. Potrebe za izpolnjevanje takega obrazca pri nas ni bilo, saj smo imeli v naši regiji izrazito malo okužb in prav nobene v DSO-jih. Ti listi so bili (in so še vedno) vloženi v kartoteke stanovalcev »na zalogo«, minister za zdravje pa je za medije večkrat izjavil, da takih navodil s strani MZ ni bilo. O tem niso bili obveščeni niti pacienti in niti njihovi svojci, kar je v nasprotju z Zakonom o pacientovih pravicah. Ob očitkih javnosti  se je v medijih slišalo več izjav, da se stanovalcev in svojcev ni obveščalo zaradi pomanjkanja časa. Ti listi so bili vloženi v kartoteke pred tremi meseci. Je v naši povsem mirni regiji domskim zdravnikom res kar tri mesece primanjkovalo časa?

Sem zdravnica, ki je že pred leti opravila tečaje Hospica in se udeležila prvih seminarjev o paliativni medicini v Sloveniji.  Tak način dela mimo bolnika pa je zame nesprejemljiv, saj je odklon od bistva paliativne medicine.

  1. julija se je zgodil Covid v Pristanu. Na dolgi rok se mlado osebje težko odreka potrebi po druženju in zabavam. Pri moji mami je bila okužba odkrita že na samem začetku. Kakor da kljubuje vsem nesojenim mnenjem konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja, je prebrodila Covid brez simptomov in bila prva odpuščena iz infekcijske klinike. Vloženi obrazec naj bi bil v pomoč dežurnim zdravnikom pri odločanju o napotitvi v bolnišnico. Očitno pa se te pomoči dežurni zdravniki niso posluževali, saj jim je minister za zdravje preko medijev dal jasno vedeti, da je breme odgovornosti za usodo posameznega bolnika  izključno na njihovih ramenih in nikakor ne na MZ ali vložnih listih.

Zato kot zdravnik apeliram na vas,  da ta sramotni obrazec odstranite iz kartotek vseh stanovalcev, ki so opredeljeni  v vaši domski ambulanti!

Lep pozdrav!

Vlasta Iljič Brecelj

 

Datum: 6. 8. 2020

Prijave se za delo v domovih za starejše!

Zaradi pomanjkanja kadra znotraj socialno varstvenih zavodov (domovi za starejše, posebni domovi) za posamezne domove vabimo k registraciji nove prostovoljce. Domovi, ki imajo  potrebo po novih prostovoljcih so:

  • Dom starejših občanov Ljubljana Vič – Rudnik,
  • Dom upokojencev Izola,
  • Dom Dr. Jožeta Potrča Poljčane,
  • Dom počitka Mengeš,
  • Center slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka.

Pomoč, ki se potrebuje, je odvisna od posameznega doma.

Prijava

Arhiv novic