Atul Gawande, ameriški kirurg in pisatelj indijskega rodu, v svoji knjigi tako s profesionalnega kot osebnega vidika opozarja na minljivost življenja in na etične dileme ob vedno bolj tehnicistični, neosebni zdravstveni obravnavi, četudi je jasno, da se človeku življenje izteka.
Obravnava starost, ki jo potiskamo v domeno bolnišnic in domov za starejše, čeprav sta staranje in umiranje naravni in ne bolezenski stanji. Med študijem medicine se je naučil marsičesa, a o minljivosti življenja, staranju in umiranju praktično ničesar. Ko bolezen postane neozdravljiva, ne pripada zdravniku, temveč komu drugemu, tako Gawande. Človekovo slovo od življenja je neizogibno, a je neredko oropano človečnosti, bližine in topline ljudi, s katerimi je umirajoči živel in jih imel najraje. Sodobna znanost stremi k podaljševanju življenja za vsako ceno, ne pa k sami kakovosti le tega. Zdravje ni samo odsotnost bolezni ali zaceljena poškodba, tesno je povezano z občutkom svobode in samostojnosti, koristnosti in smisla – kar še zlasti velja pri kroničnih boleznih ali stanjih, ki se ne bodo nikoli zares izboljšala.
Mladinska knjiga, 2015
