Potrebujemo ministrstvo za starejše

V enem od domov starejših živi mama s prvo stopnjo Alzheimerjeve demence.
Skrbi me zanjo. Odkar so zaradi koronavirusa prepovedani obiski, skoraj vsak dan vprašam zaposlene, kako je z njo. Pa mi kot pokvarjena plošča odgovarjajo, da je vedno enako. Da ji je lepo, da ni ne lačna ne žejna, in da jo crkljajo. Toda meni mama po telefonu pripoveduje, da umira od dolgčasa, in da se tam nihče ne zmeni zanjo. Tudi na zrak in sonce je nihče ne pelje … Pa tako hrepeni po zelenju in sončnih žarkih.
Zato sem že po treh tednih karantene opazila, da postaja brezvoljna, jokava, in da psihično propada. Sprašujem se, če se ji bo demenca poslabšala, in ali me bo, ko bodo v domovih starejših končno spet dovoljeni obiski, sploh še spoznala … In še eno vprašanje: je to životarjenje v nekakšni zaprti kletki sploh še kakovostno življenje?

Naša žena - 5/20343.10 KB