Pogovor z Biserko Marolt Meden iz društva Srebrna nit
Starizem je v porastu. Ne samo v zadnjih dveh letih, tudi prej smo ga lahko zaznali, je pa v času covida-19 nekako dobil krila, in ga je veliko preveč, pravi Biserka Marolt Meden.
Skoraj vsak človek si želi dolgega, uspešnega kakovostnega življenja. Pri tem pa zelo pozno dojamemo, da dolgo življenje pomeni tudi, da bomo dolgo živeli kot starostniki. Nezadostna urejenost področja skrbi za starejše, od zastarelih domov, do – po prepričanju stroke – še vedno slabo urejenega področja o dolgotrajni oskrbi, kažejo, da o (lastni) starosti razmišljamo premalo.
Da imamo v obstoječih domovih za ostarele prostorsko stisko, vemo že nekaj časa. Zadnji javni dom za ostarele je bil namreč zgrajen leta 2005, potem pa se je prostorsko stisko reševalo s podeljevanjem koncesij zasebnikom. Konec leta 2019 je tako v Sloveniji delovalo 59 javnih in 43 koncesijskih domov za starejše, v kar so vključeni tudi posebni zavodi za odrasle. Poleg težavnega iskanja "proste postelje" je težava tudi kraj bivanja. Večina ljudi namreč (upravičeno) želi prebivati čim bližje domu, kjer imajo prijatelje in sorodnike, česar pa se pri načrtovanju gradnje domov za starejše pogosto ne upošteva in se gradi, kjer so zemljišča in s tem gradnja finančno ugodnejša. Velika razdalja pogosto preprečuje redne stike z bližnjimi, kar lahko vodi v socialno osamitev. Ta pa lahko močno poslabša duševno in telesno stanje starostnika.
