Zgodba za dan človekovih pravic

Spoštovani,
v juliju, ko smo tisti s trezno glavo in naravoslovnim znanjem pričakovali, da bosta prevelika ljudska sproščenost in politična poletna ležernost kmalu naplavili posledice v obliki "drugega vala", sem se, tudi preko aktivnega sodelovanja s Srebrno nitjo, zavzemala za ureditev obiskov svojcev pri varovancih DSO, še preden so se ti ponovno zaprli. V DSO Tabor se je zapora pričela z dnem 02.10.20', se še sploh spomnimo kakšen lep, topel jesenski dan je to bil?!
Danes je zapora še zmeraj v veljavi. Koliko izhodov, sprehodov, pohodov, vdihov svežega (in zdravega!) zraka smo/ ste v tem času naredili? Veliko? Stanovalci pa prav nič od tega. Ja, no: morda se "zračijo". In še vedno se vsepovsod samo razpravlja, kako pogubna je zanje popolna socialna osamitev in negibnost v katero so pahnjeni. Vse živo ovene, shira, tudi naši stari za zaprtimi zidovi. Eni pa odidejo.
Namesto predloga prilagam "zgodbo v dveh delih": mojo in moje mame.


PS: danes, 10.12.2020 je dan prav posebnih pravic, tudi njihovih.
S prijaznim pozdravom,
Marina Kokolj

Pismo19.76 KB

Epilog16.38 KB