Srebrna nit opozarja na ranljivost starejših – tudi ob njihovem javnem izpostavljanju

Srebrna nit opozarja na ranljivost starejših – tudi ob njihovem javnem izpostavljanju 

V Srebrni niti – združenju za dostojno starost pogosto opozarjamo na težke, ponekod že povsem nesprejemljive razmere za življenje starejših tako v domačem okolju (revščina, nasilje, osamljenost, zanemarjanje …) kot v institucijah. Obsojanja vredno je vsako nasilje nad starejšimi, tako slaba dostopnost do zdravstvene ali socialnovarstvene oskrbe (sistemsko nasilje) kot nehumane razmere doma ali v domovih starejših, vključno z neprimerno  komunikacijo in zanemarjanjem stanovalcev v domovih starejših, od koder prihaja preveč  slabih zgodb. 

Tokrat posebej opozarjamo na javno izpostavljanje starejših, ki so v procesih oskrbe najšibkejši člen zaradi svoje telesne in/ali psihosocialne ranljivosti, ne(z)možnosti soodločanja o lastnem življenju in telesu, pa tudi o bivanju, prehranjevanju, higienski oskrbi, o zadovoljevanju drugih telesnih in duhovnih potreb. 

V zadnjem času zaznavamo povečano nasilje nad starejšimi tudi z javnim prikazovanjem posameznic in posameznikov v njihovih najbolj ranljivih situacijah in trenutkih. Gre za izpostavljanje njihovih izmučenih teles, intime oz. golote, posameznih delov telesa, poškodb, ki nastajajo tako v domovih starejših kot v domačem okolju, kjer  je mnogo neodkritih. Razmere v nekaterih domovih starejših so izjemno zaskrbljujoče. Ne gre samo za pomanjkanje kadra, gre tudi za neprimeren, neetičen pristop in komunikacijo zaposlenih s stanovalci. Posebej poudarjamo, da naša kritika ne zadeva vseh domov starejših in še zdaleč ne vseh zaposlenih. Prav nasprotno, mnogo zaposlenih je strokovnih, empatičnih in profesionalnih ljudi, za kar se jim ob tej priložnosti zahvaljujemo. Enako tudi vodstvom teh zavodov.

V svojem pismu ob zavedanju problema njihove ogroženosti posebej izpostavljamo kršenje pravic starejših zaradi neupoštevanja varovanja njihovih osebnih podatkov, zasebnosti in intime, kar skozi težke zgodbe večkrat izpostavljajo tudi mediji, včasih celo ob sodelovanju s svojci prizadetih. Nemočni starejši so tako izpostavljeni javnemu prikazovanju, včasih so tudi že pokojni. Po več kodeksih etike (na primer v zdravstvenem, socialnem varstvu, novinarstvu…) ali zakonodaji gre pogosto za kršenje človekovih in pacientovih pravic, etičnih načel ter za nespoštovanje človekovega dostojanstva. Izpostavljanje ranljivih, objava njihovih osebnih, zdravstvenih ali drugih podatkov, obrazov, njihovih izžetih teles ali delov teles pomeni kršenje moralnih in etičnih postulatov družbe. 

Glede na naraščanje števila medijskih objav, številnih novih e-portalov ter glede na bitko za obstoj tiskanih medijev opažamo, da se stopnjujejo pritiski na ljudi, da se njihove žalostne zgodbe javno prikazujejo. V celoti tudi nasprotujemo, da svojci javno izpostavljajo zgodbe in celo fotografije svojih obnemoglih mam, očetov, babic, dedkov …, celo delov njihovih trpečih teles (razgaljeni intimni deli, različne rane ...), četudi obstajajo še drugi načini iskanja pomoči in reševanja pritožb. Lahko sicer  razumemo njihova prizadevanja, da z opozarjanjem želijo preprečiti podobne težke situacije pri drugih. A vsaka objava, ki nima pristanka izpostavljene osebe, pomeni kršitev zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, da ne govorimo o že pokojnih. Tudi če nekdo privoli v objavo, to še ne pomeni, da privolitev velja tudi po njegovi smrti ali za večkratno pojavljanje in v več medijih. Kot da so starejši lastnina svojih sorodnikov, ki jo lahko brez njihovega pristanka ali dovoljenja izpostavljamo javnosti. Ne glede na nesprejemljive situacije, ki so se jim zgodile. Take situacije obsojamo tudi v Srebrni niti, ob tem pa sodimo, da bi se kak medijski prispevek dalo objaviti vsaj brez fotografij in brez neprimernega, žaljivega besednjaka. 

Javno pismo pišemo tudi zaradi ljudi, ki opozarjajo, da bi morali postaviti jasno mejo med koristnostjo in neetičnostjo takih ravnanj. Morda se za začetek vprašajmo, ali bi želeli biti sami izpostavljeni na tak način, ob tem da ni prav nobenega zagotovila, da se bodo razmere zaradi naše osebne zgodbe spremenile bistveno na bolje. Zato se v Srebrni niti ne odzivamo na posamezne, četudi težke primere, temveč skušamo izboljševati situacijo na  sistemski ravni, kar je tudi cilj tega javnega pisma. 

Mag. Irena Žagar

Predsednica Društva Srebrna nit