Colors: Purple Color

Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Vlada Republike Slovenije
Varuh človekovih pravic
Zagovornik načela enakosti
Skupnost socialnih zavodov Slovenije

 

Starejši pričakujejo cepljenje in oskrbo brez diskriminacije

 

Spoštovani,

v času epidemije se je izkazalo, da je nujno treba narediti konkretne premike v skrbi za starejše, ranljive skupine prebivalstva, ker so vlade in politike v zadnjih dvajsetih letih preveč govorile in premalo naredile.

Veseli nas, da ste javno obljubili sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi v nekaj mesecih. Opozarjamo pa, da je nujna podlaga za bolj kakovostno in varno tako socialno kot zdravstveno oskrbo starejših in celotne populacije takojšnja sprememba kadrovskih standardov in normativov za področje oskrbe in zdravstvene nege.

Le tako bomo izboljšali pogoje dela za vse zaposlene in s spremembami plačne politike dosegli tudi večje zanimanje za opravljanje teh pomembnih deficitarnih poklicev v naši družbi.

Z uveljavitvijo zakona o dolgotrajni oskrbi se bo verjetno tudi zmanjšal pritisk na sprejem v institucije, kjer imamo predolge čakalne vrste. Starejše institucije pa nujno potrebujejo tudi prenovo v smislu večje kakovosti bivanja.

Pričakujemo, da boste nemudoma objavili razpis za prenovo večjega števila starih socialnih zavodov in omogočili čim večjemu številu domov, da bodo lahko s prizidki omogočili namestitve, ki jih danes zelo primanjkuje (za osebe z demenco, za kratkotrajne namestitve idr.).

Postavljamo še nekaj aktualnih vprašanj, na katera pričakujemo odgovore in hitro ukrepanje:

  1. Ministrstvo za zdravje je januarja sprejelo usmeritev, da se tako stanovalce kot tudi zaposlene v domovih starejših cepi 6 mesecev po prebolelem COVID-19. To stališče je bilo sprejeto januarja, ko je cepiva zelo primanjkovalo. Danes zbolevajo zaposleni in stanovalci domov, izjemoma tudi tisti, ki so COVID-19 preboleli. So res vsi starejši in zaposleni znanstveno dokazano 6 mesecev varni pred ponovno okužbo? Vemo, da stroka spreminja stališča. Lahko to ponovno preveri?
  2. Ali zadnja strategija cepljenja omogoča cepljenje mlajših zaposlenih v domovih starejših, ali se cepi samo starejše zaposlene nad 60 let?
  3. Zakaj ste starejšim nad 60 let, ki bivajo v domovih starejših, namenili cepivo AstraZeneca, vsem drugim starejšim pa cepivo Pfizer? Menimo, da je to diskriminacija starejših, ki bivajo v domovih starejših. Premalo se zavedamo, da so ravno stanovalci v domovih starejših plačali največji davek v epidemiji, saj jih je umrlo več kot 2060 (podatek 18. marec 2021).
  4. Ali je res primerno, da bodo obolele s COVID-19 iz vseh socialno-varstvenih zavodov iz vse Slovenije, ki jih ne bodo takoj hospitalizirali, za 24 ur vozili v bolnišnico Sežana, kjer bo za njih na negovalnem COVID-19 oddelku na voljo DESET (10) postelj, da bodo lahko v tem času v zavodih organizirali rdeče cone? Vsi pozivi o organiziranju regijskih namestitev za okužene oziroma obolele s COVID-19 so ostali brez realizacije. Še vedno vztrajate na conah v zavodih, ki so dokazano premalo učinkovito zaustavljale okužbe in posledica so bile številne okužbe in nepotrebne smrti.
  5. Kdo nadzoruje zdravnike v DSO-jih, saj nekateri naročajo in cepijo starejše pred potekom 6 mesecev, drugi pa se natančno držijo navodila MZ in ne dovolijo naročanja cepiv pred določenim rokom? Zaposleni in stanovalci v DSO si želijo, da bi stanovalce, ki se s tem strinjajo, cepili vsaj kakšen mesec prej kot po 6 mesecih po prvi okužbi.

V pričakovanju hitrih odgovorov in učinkovitega ukrepanja vas pozdravljamo,

Biserka Marolt Meden,
Predsednica Srebrne niti

Spoštovani gospod minister za zdravje Janez Poklukar,

 

odgovorno in pomembno funkcijo ste prevzeli v izjemno težkih časih.

Vsi od vas veliko pričakujemo.

Srebrna nit – Združenje za dostojno starost si prizadeva za večjo kakovost življenja starejših v vseh okoljih. Še posebej poudarjamo dostojanstvo starejših v vseh življenjskih situacijah, v zdravju, bolezni in tudi ob umiranju.

Problemov na področju zdravstvene politike je veliko, a prosimo vas, da posebno pozornost posvetite starejšim. Zato pričakujemo vaša stališča in ukrepe v odgovorih na zastavljena vprašanja na naslednjih pomembnih področjih:

  1. Kaj se dogaja na področju sprejema zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je temelj za urejanje vseh problemov starejših, ki potrebujejo ustrezno pomoč doma in v ustanovah. Ta pomoč mora biti enako dostopna vsem ne glede na socialni status. Kdaj bo zakon sprejet? Boste ohranili direktorat za dolgotrajno oskrbo v vašem ministrstvu, saj se je izkazal z dobrim delom?
  1. Kakšno je vaše stališče o ustanovitvi samostojnega ministrstva za starejše, ki smo ga že večkrat predlagali, in ki bi edino lahko celovito poskrbelo za dostojno starost večino starejšega prebivalstva?
  1. Kdaj boste podpidsali nove kadrovske normative na področju zdravstvene nege, ki bodo zagotovili ustrezno obravnavo starejših v domovih starejših? Ti domovi niso več socialne, temveč čedalje bolj zdravstveno socialne ustanove.
  1. Kaj načrtujete v zvezi s paliativno oskrbo vseh generacij na področju celotne Slovenije? Pomanjkanje in neustrezna organiziranost tega področja se je še posebej pokazala ob umiranjih starejših v času epidemije.
  1. Ali boste naredili kakšen pomemben korak pri zagotavljanju specialistov s področja geriatrije, ki jih danes nimamo? Boste spodbujali odprtje geriatričnih oddelkov v slovenskih bolnišnicah?
  1. Boste zagotovili nove postelje ali bolnišnice za področje oskrbe po akutni bolnišnični obravnavi v tako imenovanih negovalnih bolnišnicah. Nedopustno je, da paciente iz akutne bolnišnične obravnave zaradi pomanjkanja postelj v bolnišnicah z rehabilitacijo/negovalnih bolnišnicah odpuščajo v domove starejših ali na lastne domove, kjer ni ustrezne zdravstvene nege, rehabilitacije idr. Zato praviloma ljudje za vedno obležijo …
  1. Ali boste razmislili o drugačnem (boljšem) financiranju zdravstvene oskrbe v domovih starejših, kjer je poleg ustreznejših kadrovskih normativov za zdravstveno nego nujno treba spremeniti kadrovski normativ družinskega zdravnika, zdravnika psihiatra, zobozdravnika in/ali ustnega higienika, za področje fizioterapije, kineziologije, delovne terapije, dietetike. Vse naj vodi v primernejše financiranje, ki se je v času epidemije, še posebej v rdečih conah, izkazalo za neprimerno, krivično, nezadostno.
  1. Boste razmislili o referenčnih ambulantah v domovih starejših, ki bi razbremenile družinske zdravnike (dipl. m. s. bi lahko vodile starejše z urejenimi kroničnimi obolenji, rutinsko predpisovale medinsko tehnične pripomočke itd.) in tako dvignili kakovost oskrbe starejših? Kaj menite o letnih sistematskih pregledih varovancev v domovih starejših?
  1. Boste okrepili mrežo patronažne službe, ki opravlja pomembno delo za celotno populacijo in še posebej za ranljive skupine prebivalstva. Boste dodali več preventivnih storitev in s tem dolgoročno razbremenili zdravstveni sistem?
  1. Zanima nas tudi sledenje ukrepom in kako se na MZ obravnavajo oz. rešujejo ugotovitve strokovnih nadzorov s svetovanjem zdravstvene nege. Boste javno predstavili ugotovitve in ukrepe ter njihovo izvajanje v domovih starejših po zaključku prvega vala epidemije v letu 2020?
  1. Boste preverili  organizacijo rdečih, sivih in belih con, ki se v dveh valovih epidemije niso izkazale povsod kot primeren način razporejanja starejših, saj  je bila smrtnost med njimi prevelika. Kako se je zaključil javni razpis iz poletja 2020 za mobilne enote v DSO – kje so, koliko so stale, koliko jih ima kdo, čemu zdaj služijo? Gre za javni denar.
  1. Boste odzračevanju/prezračevanju v DSO-jih in povsod v zdravstvu posvetili posebno pozornost? Boste omogočili pilotni projekt, ki bo pokazal koristnost vložka v izboljšanje razmer?
  1. Ocenjujete, da so domovi starejših ustrezno pripravljeni na nove izbruhe epidemije?

Pričakujemo konkretne odgovore in ukrepe ter sodelovanje, saj lahko le skupaj dosežemo mnogo več.

Prijazen pozdrav,

  

Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebrne niti


pdfOdgovor Ministrstva98.17 KB24/06/2021, 22:05

 

Pozdravljeni: ga. T., ga.G., ga S.,  ga. Z. in predsednik sveta zavoda

Skoraj en mesec je minil, ko smo izgubili naše drage, zlate mame, žene, naše svojce, vaše varovance.

Bolečina  ne pojenja, pogrešam jo, mojo zlato mamo, neizmerno. Boli me v prsih, ko se spomnim nanjo, boli, ker jo ne bom nikoli več videla, jo stisnila v objem, ji prinesla »kremšnito«, ki jo je imela tako zelo rada ali posedela z njo na domskem vrtu. Nikoli več, sedaj je me angeli, ker je bila angel.

  1. januarja, ob 15. uri sem jo še zadnjič objela, povedali ste mi, da se njeno tuzemsko življenje zaključuje, prosila sem sestro, da mi dovoli ostati do konca njenega slovesa pri postelji, pa žal, ni bilo posluha za mojo prošnjo.

Po eni uri obiska sem jo morala v solzah zapustiti. »Odšla« je sama, brez moje bližine, brez mojega stiska roke. Zakaj, zaradi vaših pravil, pa čeprav ste vedeli, da je mama že okužena in to zaradi vaše nepazljivosti, jaz pa sem bila pri njej na svojo lastno odgovornost in mi je bilo v tistem trenutku prav vseeno, če bi se okužila še sama.

Ob 19. uri sem ponovno klicala v dom, ko mi je sestra rekla, da je njeno stanje zelo slabo, ni pa ugodila moji prošnji, da se ponovno vrnem k njej. Zaspala je okrog 21.ure.

Pišem v imenu vseh nas, Karmen, Tine, Bruna, Danice, Štefke, Loti, Sonje, Darje, Damjane, Marise, vsi smo bili svojci, ki smo se spoznali v domu, se zelo povezali in ta vez bo ostala za večno.

V tem težkem obdobju smo se velikokrat poklicali, si izmenjali informacije, se medsebojno bodrili. Celo leto, še posebno pa zadnji mesec.

Najprej smo pokopali Vjerico, sledila je moja mamika, pa Nevja, nato še Helena, decembra Božota, pa Hermino, Almo... Tako, »gracije«, kot nas je imenovala ena vaših sester, ne bodo več prihajale na obisk k najdražjim ... Te »gracije« bodo sedaj obiskovale samo še grobove lastnih staršev.

Življenje v domu pa itak teče dalje.

Avgusta bi bilo osem let, ko je prišla mama Roza k vam, osem let žalosti, kreganja, neprestane slabe volje, veliko meilov, sestankov, ostala  je slaba vest in bolečina, da je zadnja leta svojega življenja preživela pri vas, kolikokrat sem razmišljala, da jo vzamem iz doma, pa je nisem mogla zaradi napredujoče bolezni. In zakaj je bila odločitev za Obalni dom, predvsem zaradi direktorice, ki sem jo osebno poznala in verjela vanjo, da prihaja na položaj tega doma oseba, ki bo res vredna vsega spoštovanja. Pa sem se, žal, zelo uštela.

Drage gospe, osem let bivanja pri vas, pa si svojec umrle osebe, ki ni umrla naravne smrti, ne zasluži ene sožalnice, enega samega klica vodstva, enega opravičila ali  šopka rož v zadnje slovo. Konec koncev teh osem ali deset ali še več ljudi ni umrlo zaradi naravne smrti, umrli so zaradi covida, zaradi tega, ker vi niste bili dovolj pazljivi. Niti enega opravičila ni nihče od nas prejel, ene same lepe besede, tolažbe. Bila je epidemija, v vašem domu je bilo obsedeno stanje, veliko obolelih varovancev, delavcev, izjave za medije pa, da so večinoma vsi asimptomatski, v domu pa so ljudje umirali. Sožalje in opravičilo bi nam lahko izrekel tudi še kdo drug iz te občine oz. tako kot je izjavil gospod Erjavec, vsi naši umrli svojci po domovih v tem letu, ki so umrli zaradi virusa, bi si zaslužili eno minuto molka.

 Mama bi sicer letos imela 94 let, pa kaj, lahko bi še živela. Zakaj miselnost, da je prišla njena ura in da je dočakala lepo starost, kaj pa ura Nevije pri 79 letih. Ko umre svojec ni nikoli pravi čas.

 Letos ste jim podarili za novoletno darilo termofor, ko smo  svojci to  zvedeli, smo se zgražali, termofor, bonbone in piškote. Nič od tega moja mama ni zaužila, vse sem podarila delavcem, kako naj starostnica, ki leži v postelji, odvisna od pomoči vaših delavcev, vstane in si gre natočiti vodo v termofor in oseba, odvisna od prehranjevanja tuje osebe, na »spasirani« hrani, poje piškote in bonbone?

Zakaj to pišem, zato, ker bi tisti denar, ki ste ga namenili za tako » neumno« darilo raje namenili za sožalnice ali cvetje umrlim, ki bi si po toliko letih bivanja pri vas to zaslužili. Še posebno pa v tem primeru.

Vse  nas zanima,kaj se je dogajalo v zadnjem mesecu izbruha virusa? Veliko pomislekov, vprašanj je ostalo v zraku.

 Začelo se je, vsaj po mojem spominu , 13. januarja, ko sem mamo tudi zadnjič videla v njeni sobi.

Tako kot mnogi svojci, sem tudi sam dovolila, da se mamo cepi in sicer ste to izvedli 27.12. 2020.

Pred tem me je poklicala hči varovanke in me  vprašala zelo zaskrbljeno, če bom dovolila, da bodo mamo cepili in moj odgovor je bil pritrdilen. Kaj mi je pa preostalo, želela sem si, da bom lahko čim prej prišla k njej na obisk, kajti zadnje leto je bilo za njih in za nas res izredno težko in stresno leto. Ta gospa mi je omenila, da če sem res pripravljena prevzeti odgovornost za cepljenje in morebitne posledice? Vprašalo sem jo, komu pa naj bi prepustila odločitev, a moji mami, ki je bila dementna in ni mogla sama odločati o trenutni situaciji?

Po najinem pogovoru so se tudi oni odločili, da bodo  mamo cepili, ki  je nato tudi  bila okužena, vendar, hvala bogu, ostala živa.

Po okužbi z virusom ste  mamo nato odpeljali v drugo sobo, v sobo, kjer je včasih bila Alma  G., nato pa še enkrat selitev v sobo k mami vaše socialne delavke. Zakaj te selitve, a se vi mogoče zavedate, kaj je to njim pomenilo, jih seliti ponoči, premikati iz svojih postelj, ker se jih ni dalo voziti z njihovimi posteljami zaradi tehničnih ovir.. Kakšne travme so morali doživljati starostniki?

 Imeli ste eno leto časa, da se pripravite na morebitni izbruh virusa, lahko bi se dogovorili za premestitev na drugo lokacijo izven doma, ne pa da ste imeli pripravljeno rdečo cono v pritličju, pa sivo cono v 1. nadstropju, kjer je virus nato izbruhnil in ste panično premikali starostnike.

En večer nas je klical B. F. ter spraševal, če vemo, kaj se dogaja v domu, ker ga je okrog 21. ure  klicala njegova mama, jokala v telefon ter mu govorila, da jo nekam peljejo, da bo umrla, da ji ne pustijo ničesar vzeti s seboj. Ona je še lahko povedala, ker je še zelo prisebna, kaj pa moja mama, kaj pa Verica, Nevja in vsi ostali?  Samo nemočno smo klicarili v  dom, kjer ste bili zelo skopi z podatki.

In to naj bi bila socialna ustanova.

Hvala bogu za D. , ona nam je bila naša informatorka, čeprav tega sploh ne ve in se ne zaveda. Nehote  nas je  seznanjala z situacijo v domu. Zjutraj, ko se je začelo z okužbami in je  morala ostati v sobi ter tam tudi zajtrkovati, je vsa zaskrbljena poklicala  sina. Na tak način smo svojci marsikaj nehote izvedeli.

Kadarkoli si klical, je bilo vse v redu, brez vročine, brez znakov okužbe.

Nato pa je sledil klic kolegice, da ima njena mama visoko vročino, pa klic nečakinje od Mimice, in še in še, ljudje z vročino, na kisiku...

 Ko smo spraševali, kako je to mogoče, je bil odgovor, da vam ni jasno, pojasnjevali ste, da je prišla v dom oseba, ki je sprva bila asimptomatska, nato pa je začela kazati znake virusa.

Zakaj te osebe niste dali takoj v rdečo cono, preventivno? Nisem bila edina, ki se je to spraševala, zakaj v sivo cono na prvem nadstropju, kjer je bilo še ostalih 6o uporabnikov?

Če bi tako naredili, bi danes bila moja mama, pa Verica in Nevija in vsi ostali še živi...

Isto kot sedaj sprašujem vas, sem vprašala vašo sestro, ki mi je odgovorila, da se tudi ona to sprašuje in je isto vprašanje  podala  nadrejenim.

Ampak pri vas je očitno obstajala skupina ljudi, ki se je odločila, da ni potrebna previdnost, ker ste očitno bili prepričani, da se vam ne more kaj takega zgoditi, kot se vam je, mi pa smo ostali brez naših najdražjih.

In da nadaljujem z vprašanji. Svojci smo prejeli klic T. oz. sporočilo, da ne razume, kaj se  dogaja v domu. V tem sporočilu je bilo napisano, da ne ve več, ali je še kdo pri vas normalen, ker je v roku ene ure prejela telefonski klic socialne delavke, ki ji je povedala, da je z mamo vse v redu, da je bila preseljena v belo cono, da ni okužena, nato pa čez eno uro klic, da je njena mama okužena, da ima visoko vročino in da je na kisiku...Kako je to možno?

A si predstavljate, kaj naj si človek misli, njegove reakcije, željo po videnju svojca...

Meni so povedali, da je mama v redu, da ni nobenih znakov, da naj kličem sestro na oddelek za vse informacije.

Nato sem naslednji dan poklicala in sestra pravi, da zakaj kličem na oddelek, če pa je mama v rdeči coni.

Po sporočilu te sestre sem prejela »mesič« s tel. številko rdeče cone. Klicala sem tja in so mi rekli, da ima mama malo temperature, ampak ni nič hudega. Najprej vse v redu, potem pa že temperatura.

Naslednji dan dopoldan sem klicala, oglasila se je sestra in rekla, da mi ne more dati nobenih informacij, ker je pravkar prišla v službo in da naj pokličem kasneje, klicala sem kasneje, pa sem dobila odgovor, da je sestra na malici????? Ne vem, katera je bila, nisem je prepoznala po glasu.

No, končno je poklica sestra M., ki je prva podala normalne informacije in stanje o mami. Bila sem potolažena, rečeno je bilo, da njeno stanje ni resno.

Naslednji dan sem poklicala, oglasila se je neznana sestra, povedala sem ime mame in pogovor je potekal nekako takole: »Za koga kličete, za Rozo,hmmm, za Rozo, ja pa saj veste, ona je na kisiku.

Že od včeraj popoldan je njeno stanje resno.«

 »Prosim, a mi lahko, prosim, poveste, s kom govorim«, sem zahtevala.

Bila sem pretresena in šokirana in sem ji to tudi povedala, na drugi strani je bila sestra iz drugega doma in normalno ni poznala naših svojcev in ne nas, klicateljev.

Nato me je ponovno klicala sestra M. in povedala za mamino stanje. Lahko jo samo pohvalim, ker je bila edina, ki nam je v teh trenutkih vse lepo obrazložila, mirno in res iz srca.

V tistem trenutku si začutil, da ji je zelo hudo zaradi naših svojcev. To je bil četrtek, v petek zjutraj sem prejela klic, da je mamino stanje zelo resno in da naj takoj pridem v dom in v tem času sem prejela še klic D. V., da je »odšla »tudi njena mamica, naša Helenca.

Ko sem zagledala mamo v postelji, se nikakor nisem mogla potolažiti, samo sem jokala in jokala. Tega dne je bil pri njej tudi brat Zmago.

Sestra M. mi je rekla, da je stanje zelo resno ampak, da pri naši Rozi, ki je že tolikokrat premagala smrt, nikoli ne veš... Verjela sem v njeno zmago in da bo premagala korono. V soboto je bilo njeno stanje dokaj v redu, tudi kisika dovolj. Spremljala me je z svojimi lepimi očmi, vsak moj premik, hvala L., ker si mi dovolila ostati malo dlje pri njej.

V nedeljo zjutraj sem klicala in so mi rekli, da je stanje stabilno, ob 12.30 pa ponovno klic, da moram takoj v dom. Poslavljala sem se od nje, jo držala za roko, ji pela in jo »ljubčkala« ter si želela, da bi ostala do njenega odhoda pri njej. Njeno plemenito srce je omagalo. In kje se je zalomilo, če pa ste vseskozi govorili, da so vsi v redu in asimptomatski?

V takih primerih bi bila dobrodošla soba za umirajoče, da bi se svojci lahko v

miru poslovili od naših najdražjih. Spomnim se obiska doma v Slovenj Gradcu, ki ste ga vi organizirali in kjer so nam pokazali tako sobo. Nikoli nisem mogla razumeti, zakaj vozite svoje zaposlene po drugih domovih, ki imajo to res zelo urejeno, pri vas pa nič od tega.

Človek je res utrujen od vseh teh dogodkov, najprej enoletni odvzem svojcev zaradi korone, vi ste  dom zaprli celo en teden pred vsemi. Le kaj so si ti ubogi ljudje mislili, ko nas kar naenkrat ni bilo več k njim. Ubogi, dementni ljudje, katerim niste rabili polagati računov in odgovorov, je pa bilo mnogo takih, ki se še zavedajo in so se zavedali, pa se jim je stanje zaradi tako dolgotrajne izolacije poslabšalo. Predvsem po drugem zaprtju doma, takrat se je vsem psihično stanje še bolj poslabšalo.

Leto 2o2o je bilo za nas in za naše svojce res tragično, totalna odtujenost, video klici z osebami z demenco,  moji mami to ni nič pomenilo, meni pa zelo stresno. Koliko solz in neprespanih noči, ko sem mislila nanjo.

Po drugem valu ponovni obiski v domu, 21.decembra, ko ste jo pripeljali v atrij, za steklom je sedela, jaz pa v preddverju doma, med vrati, ki so se neprestano odpirala in zapirala, ker spet niste bili pripravljeni na drugi val. Vaši zaposleni so hodili ven in notri in motili obisk. Ko sem prosila, da pokličejo direktorico, da vidi, kako je to nehumani obisk, zaposleni tega niso naredili, zato sem napisala meil in zaprosila za obiske v sobi, kar ste mi nato tudi omogočili dvakrat.

Potem pa je sledila okužba in smrt.

Osem let težkih zgodb, lahko bi še pisala in pisala, ampak kaj, saj smo imeli veliko sestankov, pa se zadeve nikoli niso nikamor premaknile. Vedno smo bili svojci, ki smo želeli samo najboljše za svoje starše, moteči členi. Zakaj, saj niso bili v domu zastonj, zanje smo veliko plačevali, pa tudi naredili veliko, jih neprestano obiskovali, pomagali pri prehranjevanju, jih vozili ven, sama sem jo dvigovala iz postelje in jo vozila v park, ker drugače sploh ne bi videla sonca in zaužila zraka. Z  veseljem sem pogledala slike na javnih omrežjih domov po Sloveniji, ki imajo take postelje, »oldije«, ko lahko nepokretne osebe vozijo v park. Kaj pa vi?

Če se samo spomnim, kako kalvarijo sem dala skozi, ko so mamo premestili iz Sončnice zaradi zloma kolka, iz hotela a kategorije, v hiralnico. Raztrgane rjuhe, dokler nisem poslala meila direktorici, kopanje na 14 ali več dni, koliko prošenj , da se je prižigala mami televizija,ki sem jo morala doplačevati, da ne govorim o prižiganju lučk po 16. uri pozimi po sobah, kjer so ljudje ležali v temi do večerje...

Ohhhhhh.... žalostne zgodbe in spomini.

Zdaj zapiram ta vrata  za vedno. Prepuščam novim svojcem, da se bodo borili z mlini na veter.  Upam, srčno, da nikoli več ne prestopim vašega praga. Samo si želim, da bi se končno kaj spremenilo v dobro vseh varovancev, ki si to zaslužijo.

V domu je kar nekaj dobrih, marljivih delavcev, z velikim posluhom in srcem za vse, za varovance in za svoje in njim vsa pohvala in moj poklon.

HVALA: sestram, ki so pravi angeli Nevenki, Dadi, Tamari, v covid času sestri Mireli, Niki, pa Mariu, Gorazdu, nenazadnje Mitju, ki ga ni več pri vas,Dušanu, Slavici, Nusreti, Zumri, Senadi, Debori, pa  tudi Snežani, ki je sicer zelo groba in nima pravilnega pristopa do starostnikov, osebno pa je bila do mene zelo dobra, hvala Alenki in Nini...Hvala tudi tebi Lili in vam Daniela.

Vesna Solina Dolar

V imenu moje mame Roze, ki sem ji ob slovesu obljubila, da bom napisala še zadnje pismo.

Ministrstvo za zdravje
NIJZ
Varuh človekovih pravic
Zagovornik načela enakosti

 

V Srebrni niti – Združenju za dostojno starost smo v januarju javno nasprotovali nepravičnemu razdeljevanju cepiva proti Covid – 19.

Javno smo zahtevali, naj se neetična praksa cepljenja »mimovrste« takoj prekine in naj se upoštevajo sheme cepljenja, ki so jih na NIJZ uradno objavili (in obljubili njihovo realizacijo). Vse drugo je nepravično, neetično, vredno obsojanja.

Sledile so spremembe nacionalne strategije cepljenja, zapleti z nenaročanjem cepiva s strani Vlade RS ter zelo slabo koordinirano razdeljevanje cepiva na posamezna cepilna mesta.

Danes se soočamo s popolnim kaosom in ponovno ocenjujemo, da gre za diskriminacijo starejših in onemoglih ranljivih skupin, ki je nihče ne nadzira. Gre za še eno obliko starizma, skrajno neprimeren odnos do starejših.

Podatki govorijo o tem, da je bilo cepljenih občutno premalo starejših nad 65 let, ki so najbolj ogroženi.

V Srebrni niti – Združenju za dostojno starost nasprotujemo tudi vsem poskusom prisilnega cepljenja, na kar so nas opozorili nekateri sorodniki stanovalcev v domovih starejših.

Cepljenje je odločitev vsakega posameznika in njegovo voljo je treba spoštovati.

Vlada pa naj nemudoma okrepi vsem dostopne informacije o koristih cepljenja za celotno družbo in tudi za posameznika.

Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebrne niti

Vladi Republike Slovenije
Medijem

Tretji val epidemije je tu – bodo spet starejši največje žrtve?

 

V domovih starejših se od drugega vala, ko je bilo prav tam največ nepotrebnih smrti, stanje ni bistveno izboljšalo. Še vedno so v veljavi neprimerni kadrovski normativi tako za zdravstveno nego kot socialno oskrbo. Zaposleni so zgarani in premalo plačani. Dodatki zaposlenih težko izbojevani z velikimi zamudami. Obetajo se nam le nove koncesije. In svetla točka tega tedna pismo o nameri o prvem javnem domu v Hrastniku od obljubljenih pet. In takoj se izkaže, da je denarja v proračunu premalo za vse obljube. Ni zunanjih enot namesto neustreznih (rdečih in drugih) con. Nobene dodatne postelje v negovalnih bolnišnicah, nobenega glasnega in jasnega navodila, naj imajo vsi starejši enako možnost preživetja/zdravljenja v bolnišnici. Še vedno socialna izolacija. Strašljive posledice prvega in drugega vala se vlečejo v tretji in vse nadaljnje …

Javnost ne pozna  rezultatov izrednih strokovnih nadzorov v domovih starejših in ne pozna ukrepov, ki bi stanje izboljšali.

Cepljenje spremljajo številne težave. Starejši v domovih pozivajo, da je treba pravočasno cepiti tudi tiste, ki so COVID preboleli.

Kdo danes v resnici skrbi za starejše in zagovarja njihove interese?

Glasovanje v interpelaciji proti ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pokazalo, da se  starejšim ne obeta nič dobrega.

Ker so se s tem, da je delal dobro, strinjali tudi poslanci, ki imajo vedno na jeziku skrb za upokojence, je jasno, da na poslance ne moremo resno računati. Prodali so vse starejše in jih bodo še v prihodnje, za svoje lastne interese.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se preoblikuje. Žal pa ne vemo, če bo ob ustanovitvi  tako imenovanega »direktorata za starejše in deinstitucionalizacijo zanje zares bolje poskrbljeno; za tiste v DSO-jih in za tiste, ki živijo še doma. Mislimo, da je skrajni čas, da dobi Slovenija, kjer je domala že tretjina prebivalstva starejšega od 65 let, samostojno ministrstvo za starejše z lastnim proračunom, ki bo skrbelo samo za to populacijo.

Naj poudarimo, da so cene oskrbe v domovih previsoke, sploh v domovih s koncesijo. Denar, ki ga  ZZZS namenja stanovalcem domov starejših, je sramotno nizek, sploh če ga primerjamo z enakimi storitvami v negovalni bolnišnici ali v akutni bolnišnični obravnavi.

Predvsem pa starejši, še posebej tisti, ki bi čim dalj radi ostali doma, nujno potrebujejo Zakon o dolgotrajni oskrbi in dogovor o financiranju le-tega. Sprejem zakona bo tudi razbremenil plačevanje storitev tistim, ki so danes v DSO-jih. Direktorat za dolgotrajno oskrbo na Ministrstvu za zdravje dobro deluje, kolikor mu politika dopušča in zato ne bi bilo koristno, da se ga spet v drugi obliki seli na drugo ministrstvo.

Naj se vrnemo na epidemijo. V  nekaterih domovih za starejše med epidemijo ni bilo dobro poskrbljeno niti za zdrave niti za bolne. Rdeče cone se niso povsod izkazale za ustrezno rešitev in niso zaustavile okužb.

Tako se je okužilo veliko stanovalcev, kot tudi zaposlenih in umrlo je več kot 2.060 stanovalcev. Zato pred tretjim valom zahtevamo, da pristojni odločevalci končno zagotovijo dovolj prostora za morebitne bolne stanovalce v ustreznih prostorih in ne več v telovadnicah, ipd. S »čuvanjem« praznih bolniških postelj se je nad starejšimi izvajal gerontocid in to se ne sme ponoviti.

Tudi komunikacija vlade z državljani, še posebej starejšimi, ni bila ustrezna in ni pripomogla k boljšim rezultatom spopadanja z epidemijo. Potrebne so spremembe.

V času med obema valoma epidemije se odločevalci tudi niso odločili za posebne prezračevalne naprave, ki odstranjujejo aerosole.

 

Odgovora na pobudo o ustanovitvi varuha starejših nismo dobili že od dveh predsednikov vlad v zadnjih treh letih. Popolna ignoranca dela civilne družbe.

Marsikaj bi lahko še napisali, pa odločevalce le sprašujemo: koliko je za njih sploh vredno  življenje starejših?

Da bi jim bilo vsaj malce bolje, zahtevamo čim prejšnjo izredno sejo vlade na temo sprejetja ukrepov, ki bodo preprečili nadaljnjo diskriminacijo starejših in še dodatne smrti v tretjem in naslednjih valovih epidemije.

 

Celotna vlada je odgovorna za to, kar se dogaja v naši državi. Od vlade zahtevamo konkretne aktivnosti, ne le prelaganje področja skrbi za starejše posameznim resorjem (zdravstvo, sociala), kar se je izkazalo kot nezadostno. 

Biserka Marolt Meden

predsednica Srebrne niti

Minister Janez Cigler Kralj
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Mediji

 

Srebrna nit protestira proti podeljevanju koncesij za domove starejših, ki jih vi, minister za delo Janez Cigler Kralj, dajete zasebnikom, ki bogatijo na račun nizkih pokojnin starejših v Sloveniji in pomoči njihovih otrok.

Na vaše ministrstvo smo pred časom (javno pismo z dne 17. 1. 2021)  naslovili nekaj vprašanj, ki se nanašajo na skrb za starejše, a nismo dobili konkretnih odgovorov.

Na novinarski konferenci 18. 2. 2021 ste zagotavljali, da ste se področja oskrbe starejših že od prvega dne mandata lotili celovito in prednostno.

Pa to očitno ni bilo res, saj je v času epidemije samo v domovih starejših umrlo več kot 2000 stanovalcev. Tudi odgovora na naše vprašanje: »Kdo bo odgovarjal za številne nepotrebne smrti starejših?« nismo dobili.

Ravno tako nismo dobili odgovora na vprašanje: »Katere javne nove domove starejših boste gradili v letu 2021 in  2022«?

Pohvalili pa ste se s podelitvijo koncesij - približno polovica jih gre tujim investitorjem – avstrijski družbi SeneCura (450 postelj) in podjetju Comett, v lasti avstrijske AHA Gruppe (187 postelj). Od domačih kapitalistov družbi DEOS (262 postelj), okrog 380 postelj pa drugim zasebnikom: Alma Mater Europaea (150), Dom upravljanje (150 postelj v Vrtojbi, ki ste jo obljubljali kot javni zavod), Dom Lipa (70) in Zavod Karitas (16).

Skrb za starejše je očitno dober posel, saj se drugače niti tuje multinacionalke niti domači kapitalisti ne bi prijavljali na razpis za koncesije.

Očitno so vaše obljube o gradnji petih javnih domov in dokončanju Vrtojbe  ter Osilnice samo lepe besede. Vrtojbo ste prodali zasebniku, ki je zdaj dobil še koncesijo. Osilnica kljub velikemu trudu županje, da bi gradnjo premaknila z mrtve točke, ostaja nedorečena in nedokončana.

Namesto da bi krepili javni sistem socialnega varstva, ki je med drugim opredeljen tudi v ustavi, podpirate tržno usmerjenega - zasebnega, ki mu podeljujete koncesije in z obstoječim Pravilnikom o oblikovanju cen socialno varstvenih storitev omogočate, da zasebnik v ceno oskrbe vključuje stroške investicije. Torej mu domove zgradijo stanovalci in njihovi sorodniki z lastnim denarjem! Zasebnikom dajte druge ugodnosti, ko namesto vas gradijo domove, kot npr. olajšave pri davkih in ne na račun izključno uporabnikov – starejših.

Cene oskrbe so po ugotovitvah Računskega sodišča iz leta 2019 za zasebnike s koncesijo povprečno 28 odstotkov višje in to  plačujejo upokojenci - državljani Slovenije, socialne države, iz pokojnin, ki so v povprečju nižje od oskrbnine v domu starejših. Včeraj smo obeležili mednarodni dan socialne pravičnosti!

Zavlačujete s sprejemom Zakona o dolgotrajni oskrbi!

Zavlačujete s sprejemom kadrovskih normativov za oskrbo in minister za zdravje za zdravstveno nego!

Kaj je torej tisto, za kar ste se od prvega dneva svojega mandata tako trudili?

Dovolj je lepih besed, štejejo samo dejanja, ki jih upravičeno pričakujemo, tako kot javne konkretne odgovore na naša vprašanja: »Koliko javnih domov za starejše, na katerih lokacijah in v kolikšnem času boste zgradili?« Vse drugo je sprenevedanje, služenje kapitalu in diskriminacija starejših.

Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebrne niti

Arhiv novic