Novice

Spoštovane članice in člani, prijatelji in prijateljice Srebrne niti,

Društvo Srebrna nit je vključeno v aktivnosti, ki jih vodi in organizira civilna iniciativa Glas ljudstva.

V celoti podpiramo skupna prizadevanja za ohranjanje in razvoj vsem dostopnega in kakovostnega javnega zdravstva, tudi vloženo besedilo Zakona, ki ga je v času zbiranja s svojimi podpisi podprlo več kot 6700 volivk in volivcev.
Za 9. januar 2024 ob 11.45 je na Prešernovem trgu v Ljubljani napovedana opozorilna stavka pacientov, ki jo prav tako podpiramo.

Pridružimo se ji v čim večjem številu, da pokažemo na dimenzije problema, ki ostaja v Sloveniji že (pre)dolgo nerešen, ter tako ponovno pozovemo k nujnosti njegovega reševanja.

Vabljeni k udeležbi.

Srebrna nit vam ob vstopu v leto 2024 želi
obilo zdravja, miru, veselja in spoštovanja med ljudmi.
Svet naj bo starejšim prijazen, vse generacije pa med seboj solidarne.

Del dohodnine lahko našemu društvu namnite preko te povezave:

https://edavki.durs.si/EdavkiPortal/OpenPortal/CommonPages/Opdynp/PageD.aspx?category=namenitev_dela_dohodnine_fo

Na dnu strani biste našli gumb [Elektronska oddaja]. Preusmerjeni boste na stran FURS, kjer se prijavite z digitalnim certifikatom in v polje 1 vnesete našo davčno številko 

23454539

Zahtevo za namenitev dela dohodnine za donacije je možno oddati kadarkoli prek sistema eDavki z digitalnim potrdilom ali brez. Če želite v eDavke vstopiti brez digitalnega potrdila, boste potrebovali svojo davčno številko in številko zadnjega informativnega izračuna dohodnine. Za namenitev dela dohodnine pa boste potrebovali še davčno številko izbrane organizacije.

V Ljubljani, 26. 11. 2023

Srebrna nit ob mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami opozarja:

Nasilju nad starejšimi ženskami je treba reči še bolj odločni NE

V Srebrni niti, združenju za dostojno starost, večkrat ob eklatantnih pojavih nasilja, ki odmevajo v javnosti in še posebej vsako leto ob mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami, v času od 25. novembra do 11. decembra, opozarjamo na nasilje, ki so mu izpostavljene ženske, tudi starejše.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je zlorabo starejših oz. nasilje nad njimi mogoče opredeliti kot individualen ali ponavljajoč se način ravnanja, ki starejši osebi povzroča bolečino, škodo in stisko. Zloraba vključuje fizično, spolno, psihološko, finančno ali materialno nasilje. Študije so pokazale, da so starejši najbolj izpostavljeni psihološkim, čustvenim, fizičnim in finančnim zlorabam, od tega ženske opazno bolj od moških.
Naša družba je polna stereotipov in predsodkov o starejših. Priča smo naraščanju starizma, staromrzništva, šikaniranja, zapostavljanja starejših, izključno ali predvsem zaradi njihove starosti. Starejše ženske so stereotipom enako izpostavljene kot moški ali še bolj, saj so prav starejše samske ženske ena najbolj ranljivih družbenih skupin. Starizem in sovraštvo do starejših lahko v mnogih primerih poimenujemo kar nasilje. S strani mlajših in tudi srednjih generacij je v odnosu do starejših prepogosto zaslediti poudarjanje negativnih značilnosti in lastnosti starejše populacije, njihove neperspektivnosti, nekoristnosti oz. bremena za družbo, kar ne drži. Prav starejši, še posebej ženske, v veliki meri pomagajo izboljševati kakovost življenja mlajših generacij (pomoč v gospodinjstvu, varstvo in vzgoja vnukov in skrb za njihove prostočasne aktivnosti, ekonomska pomoč…).

Različne raziskave dajejo vedeti, da se največ nasilja nad starejšimi, posebej nad ženskami, dogaja v domačem okolju, ki bi moralo biti najbolj varno in prijazno. A žrtve nasilje skrivajo, kolikor je le mogoče, saj so pogosto odvisne prav od pomoči povzročiteljev. Ob tem se redko odločijo za prijavo nasilnega dogodka, ker bi s tem »umazale« dobro ime družine. Tako se nasilje za domačimi vrati še težje odkriva, s tem pa je tudi pomoč žrtvam otežena in manj učinkovita.

Nasilje v našem kulturnem okolju še vedno pomeni tudi stigmo, pa naj gre za telesno, verbalno, psihološko, spolno ali ekonomsko nasilje. Tako je pojavnost nasilja, tudi nad starejšimi ženskami, težko ocenjevati, nasilje samo pa težko odkrivati. Resda se družba ozavešča tudi na tem področju, a raziskav v slovenskem prostoru ni, je pa preveč hudih zgodb, vse tja do femicidov. Največ pretresljivih izpovedi razkrivajo nevladne organizacije. Po podatkih policije je v Sloveniji vseh kaznivih dejanj nad starejšimi približno 5000 primerov letno, njihovo število pa se vsako leto zviša za približno 300. Nekaj podatkov o nasilju pri nas: največji delež zlorabljenih oseb je starih 75 do 80 let, v 94 odstotkih so nasilni njihovi otroci, bistvene razlike med spoloma storilcev ni, moški so bolj fizično, ženske pa bolj psihično nasilne. Nasilja nad starejšimi ženskami je več kot nad starejšimi moškimi. Ženske so ekonomsko in socialno bolj ranljive. V Sloveniji smo po revščini starejših žensk visoko pri vrhu držav EU. Istočasno pa imajo manj družbenega vpliva, več težav z informacijsko ali finančno pismenostjo kot druge družbene skupine itd.
Zato ob mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami v Srebrni niti opozarjamo, da je nasilju nad starejšimi ženskami treba reči še bolj odločni NE na vsakem koraku, da ga je treba bolj sistematično odkrivati, prijavljati in sankcionirati; Bodimo nanj pozorni vsi, ne le zdravstvene in socialne službe ali policija. Ostro je potrebno obsojati pojave starizma kot enega ključnih dejavnikov, ki pripomorejo k povečevanju nasilja nad starejšimi ženskami. Smiselno je opominjati na temeljne vrednote v družbi, kot je tudi medgeneracijsko sožitje – od vrtca in osnovne šole naprej.
Apeliramo na vse, ki jim je mar, da družba ohrani spoštovanje in občutljivost še posebej do ranljivih skupin - tokrat do starejših žensk -, da po svojih zmožnostih pomagajo izboljševati kakovost življenja starejših in soustvarjati njihovo dostojanstvo. Tudi v vseh oblikah preprečevanja, ozaveščanja, zaznavanja in ukrepanja v primerih kakršnega koli nasilja nad starejšimi ženskami.

Darinka Klemenc                                                                                                                                                                              dr. Marina Tavčar Krajnc
Članica Izvršnega odbora SN                                                                                                                                                 Namestnica predsednice SN

Javna izjava Srebrne niti ob mednarodnem dnevu stranišč

Urejena stranišča in dostop do njih – za dostojanstvo starejših

Generalna skupščina OZN je 19. november razglasila za svetovni dan stranišč leta 2013, pred tem pa je svetovni dan stranišč leta 2001 neuradno razglasila Svetovna organizacija stranišč. Četudi se zdi za zdravega mlajšega človeka nepomembno, si tega dne zagotovo niso izmislili brez razlogov. Gre za ozaveščanje o globalnem problemu, ki zadeva milijarde ljudi po vsem svetu, ki živijo brez dostopa do ustreznih, še posebej za ženske in za starejše varnih sanitarij. Tudi vpliv na javno zdravje ni zanemarljiv, saj je pravica do zadovoljevanja osnovne človekove potrebe - odvajanja na dostojen način, ob primernem času in na primernem kraju, povezana s človekovim dostojanstvom. Prav za to si v Srebrni niti prizadevamo od nastanka našega združenja 2019.

V Sloveniji živi več kot 600.000 starejših, to je skoraj tretjina vseh prebivalcev v državi, ki si med drugim zaslužimo urejen dostop do ustreznih javnih in drugih stranišč. Sem prištejmo še otroke, nosečnice, ljudi z oviranostmi, s (kroničnimi) obolenji urinskega ali prebavnega trakta itd. in dobimo množico ljudi, ki stranišče pogosto potrebujejo. Prav za starejše so v luči dostojanstva izjemno važni dostopnost, funkcionalnost in čistoča javnih in drugih stranišč. Včasih je treba na stranišče zelo hitro, iz več razlogov, zlasti zdravstvenih, tako da so lokacije javnih stranišč po mestih, kjer jih imajo, zelo dobrodošle, ne pomenijo pa zadostnih rešitev. Ker jih je praktično povsod premalo. Ali jih sploh ni. V državi okrog petdeset mest nima javnega stranišča!

Slike stranišč kažejo, da so funkcionalnost, opremljenost in čistoča, tudi dostopnost, v Sloveniji zelo različni. A tudi lepo urejena javna stranišča, ki so v glavnem v središčih mest, v okolici ali manjših krajih pa ne, zapirajo čez noč, nekatera že zgodaj popoldne (ob 15h), odpirajo se pa ponekod šele po 10. uri, lahko pa so odprta samo poleti. Spomnimo še na bencinske črpalke, med katerimi imajo manjše možnost uporabe stranišča le za zaposlene! Enako premnoge trgovine, tudi vse z živili, če zraven ni bifeja, prav tako banke, zavarovalnice, pošte. Pomislimo na garažne hiše, recimo v Ljubljani. V nekaj najdražjih mora »amorfna masa ljudi«, če hoče uporabiti stranišče, obvezno na pijačo v bife ali poiskati žeton ali kovanec. Bolj ali manj so urejeni trgovski centri, pri velikih še gre, drugod (izven Ljubljane) pa zelo različno. Tu so še večji parki (Tivoli v Ljubljani nima javnega stranišča!), železniške, avtobusne postaje (stigmatizacija s ključi), javne zgradbe... Številni bifeji, gostilne, restavracije po vsej državi imajo stranišča »samo za stranke«. Občine? Če te vratar spusti noter, ko nimaš opravka.

Poudarjamo, da gre za najosnovnejšo človekovo potrebo, ki je ni mogoče časovno ali krajevno podaljševati ali prestavljati. Specifika starejših je tudi slabša, počasnejša hoja, slabša orientacija, več možnosti padcev, težave z vidom, sluhom, hoja s palicami, berglami… Tako da so za marsikoga razdalje do stranišč v mestu in drugod (tudi v primerjavi z drugimi mesti po EU) prevelike, jih je mnogo premalo ali so zaprta. Težko verjamemo, da so vsa stranišča ponoči zaprta zaradi varnosti pred kriminalom, uživalcev drog ali ker ni osebja za čiščenje, varovanje. V teh potezah mestnih oblasti je čutiti diskriminacijo do slehernega prebivalca, ki na cesti, v parku, na pločniku ob katerikoli uri dneva ali noči začuti, da mora na stranišče.

Za mnoge železniške in avtobusne postaje, druge javne zgradbe informacij o straniščih ni mogoče najti na spletnih straneh, a starejši načrtujemo svoje poti po opravkih tudi po »svojem zemljevidu« dostopnosti do stranišč. Na železniških postajah in marsikje drugje je stigmatizacija s ključi na dnevni ravni, iskati po bifejih ključe je sramotno ponižujoče in lahko predstavlja starejši osebi tudi fizično oviro (težave z gibanjem). Stranišče nekaj sto metrov stran je v časovni stiski za starejšega lahko zelo oddaljeno. Problem predstavljajo tudi arhitekturne ovire, npr. otežkočena dostopnost zaradi stopnic (navzgor ali navzdol, zavito, neosvetljeno, drseče stopnišče, zaviti hodniki, dislocirane stavbe…).

V Srebrni niti ocenjujemo, da gre pri dostopnosti do stranišč za starejše za diskriminacijo - starizem. Hkrati pa je problem vsakogar, ki potrebuje stranišče. Odločitve o izboljšavah so odraz posluha mestnih in deloma državnih oblasti, saj problematika ponekod (večje trgovine, banke, pošte…) tudi ni dovolj dobro zakonsko urejena. Prakse pri uporabi plačljivih stranišč so nepotrebne in menimo, da tega pri starejših ne bi smelo biti.

Podpiramo tudi vsakoletno akcijo Društva za vnetno črevesno bolezen, ki že petnajst let javno opozarja in izboljšuje omenjeno problematiko, in se zahvaljujemo medijem, ki o tem obveščajo širšo javnost. Skupaj bomo zmogli.

Darinka Klemenc dr. Marina Tavčar Krajnc
Članica IO Namestnica predsednice Srebrne niti

Spoštovani
ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel,
minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec
in
minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac,

v zadnjih dneh tudi v društvu Srebrna nit – združenju za dostojno starost redno spremljamo medijske informacije o problemih pri zagotavljanju zobozdravstvenih storitev za starejše, med katerimi so v najtežjem položaju nepokretni. In to ne glede na svoje bivališče, bodisi da je to dom starejših občanov ali njihovo domače okolje. Na problematiko smo v Srebni niti pred časom že opozarjali, a s strani odgovornih ni bilo odziva.
Na nas se je obrnilo tudi nekaj posameznikov, sorodnikov starejših nepokretnih oseb, ki so svojcem poskušali zagotoviti nujne zobozdravstvene storitve, pa so bili popolnoma neuspešni. Iz nam znanih primerov je razvidno, da bi v Sloveniji nujno potrebovali tudi mobilne zobozdravstvene ambulante, verjetno regijske. Trenutno te možnosti ni na voljo in ne poznamo primera, ko bi kje načrtovali kakšno mobilno zobozdravstveno ambulanto. Ob tem da nekateri starejši celo več let trpijo hude bolečine, pa bi bilo morda potrebno boleči zob samo zdreti. Enako problematična je zobna protetika, kjer opozarjamo tudi na izjemno visok lasten denarni prispevek, kakršnega velika večina starejših ne zmore plačati.
Za bolj natančno predstavo naj povemo, da je za vzpostavitev mobilne zobne ambulante potrebno primerno prilagojeno in opremljeno vozilo, kamor je mogoče zapeljati posteljo, v kateri lahko nepokreten pacient med zobozdravstvenim posegom leži, glavo pacienta pa je mogoče primerno dvigniti. Možno rešitev bi predstavljala tudi posebna lahka postelja oz. nosila na kolesih, kakršna sodijo med serijsko opremo v reševalnih avtomobilih in bi jih bilo mogoče zapeljati v prostor, kjer sicer biva nepokretna oseba, jo prestaviti na nosila in odpeljati v mobilno ambulanto.
Mobilna ordinacija mora biti zasnovana tako, da ima vključeno vso potrebno opremo, tako zobozdravstveni vrtalni stroj kot opremo za dezinfekcijo ter ostalo opremo, ki je sicer zagotovljena v zobni ambulanti. Dodatno pa mora imeti še sistem za ogrevanje in hlajenje, sistem odvajanja in dovajanja zraka, ki prepreči širjenje morebitnih dihalnih okužb. Na tak standard je opozorila epidemija covida-19, žal pa pričakovanja v Sloveniji niso bila izpolnjena. Politične odločitve so jih popolnoma prezrle, čeprav gre za enostavne rešitve, ki so tudi cenovno zelo dostopne, hkrati pa učinkovito varujejo zdravje in tudi življenja ljudi. Tehnične podrobnosti so stvar strokovnjakov, mi opozarjamo na enostavne, ne predrage, a nujne rešitve. Ljudje ne bi smeli trpeti tako hudih bolečin, tudi imajo človekovo pravico do urejenega zobovja, pomembno za osnovno življenjsko aktivnost - prehranjevanje na human način.
Mobilna zobozdravstvena ambulanta naj bi po dogovorjenem ključu delovala na področju občin, ki se bodo za to odločile. Še boljša bi bila rešitev na državni ravni, ki bi občine obvezovala v vključitev sistema za zagotavljanje mobilne zobozdravstvene ambulante. Predlogi, ki smo jih zasledili, vsebujejo tudi razmislek o potrebni ekipi strokovnega osebja v mobilni zobozdravstveni ambulanti. V njej bi poleg stomatologa potrebovali še zobozdravstvenega tehnika ali zobnega asistenta, občasno bi bil potreben tudi dostop do specialista za zobno protetiko.
V eni zadnjih TV oddaj na RTV Slovenija, ki se je ukvarjala s problemom (ne)dostopnih zobozdravstvenih storitev za starejše nepokretne, je državni sekretar Ministrstva za solidarno prihodnost povedal, da žal problem v Sloveniji »ni urejen in da ga bo potrebno ustrezno nasloviti«. Naše stališče je, da si ne moremo več privoščiti popolnoma neprimernih pojasnil, da rešitev nimamo in da bo šele potrebno o njih razmišljati. Problematika je urgentne narave in terja takojšnje rešitve.
Po izkušnjah sodeč lahko tovrstno »naslavljanje« traja zelo dolgo, zato konkretno predlagamo, da se Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za solidarno prihodnost nemudoma povežejo in dogovorijo za takojšnjo vzpostavitev delovanja najmanj ene mobilne zobozdravstvene ambulante v Sloveniji, hkrati pa na osnovi demografske slike in analize potreb poiščejo možnost za sistemske rešitve problema na regionalni/medobčinski ravni.

Društvo Srebrna nit – združenje za dostojno starost
Dr. Marina Tavčar Krajnc
Namestnica predsednice