Colors: Purple Color

VPRAŠANJA  BREZ  ODGOVOROV

 Ko ljudje ne zmorejo več sami poskrbeti zase in za svoja vsakodnevna opravila, običajno vstopajo v institucionalno varstvo. Če so doma še lahko počasi premagali razdaljo od dnevne sobe do kuhinje, se v domu za starejše to drastično spremeni.  Od njihove sobe do jedilnice jih loči maratonsko dolg hodnik. Koliko devetdesetletnikov lahko preteče maraton? Tako se v ustanovi, ki naj bi bila prilagojena njihovim potrebam, nebogljenost še poveča.  Pogosto imajo težave z vidom in slabšo orientacijo v prostoru. Zakaj raje ugotavljamo, da so zmedeni, namesto da  bi hodnike  opremili s starostnikom prijaznimi smerokazi?

Ob epidemiji je minister za zdravje povedal, da je bilo zatečeno stanje po domovih slabo, saj so bili DSO-ji  zelo dolgo popolnoma zanemarjeni, tudi zdravstvena oskrba je bila na nizkem nivoju.  Ob stiku z zaposlenimi sem tudi sama opažala pomanjkanje znanja,  npr. o demenci, pa čeprav je tako pogosta spremljevalka starosti. Ob pogovoru sem skoraj po pravilu naletela na negativen način izražanja (agresiven, kričav, begav…), kar težav ne rešuje, pač pa bolnike le še dodatno stigmatizira. Jezikovni vodnik Združenja za Alzheimer (Alzheimer Society: Dementia  Language Guidelines) tak način izražanja opredeljuje kot nezaželen.  Kdaj bo naša Spominčica prevedla in objavila ta jezikovni vodnik, saj so besede zrcalo našega načina razmišljanja?

Če bi starejše namestili v manjše enote, ki bolj spominjajo na domačo hišo, kjer bi zanje skrbelo stalno osebje in kjer bi bili deležni  bolj individualne oskrbe, bi izboljšali kvaliteto njihovega bivanja. Tako pa se ob stalnem rotiranju osebja pogosto  počutijo kot brezdomci na železniški postaji.  Manjše enote bi bile tudi z epidemiološkega vidika bolj ugodne, saj bi lahko širjenje bolezni veliko enostavneje zajezili. Po dolgih letih se je le našel denar za nekaj novih kapacitet. Pa bomo še vedno gradili megalomanske stavbe kasarniškega tipa z maratonskimi hodniki?

Marca nas je doletel Covid, domove smo  preventivno hermetično zaprli za svojce, da bi stanovalce obvarovali pred okužbo. Odrezali  smo jih od družine, možni so bili le videostiki.  Kako naj oseba, ki živi z demenco ali pa ima starostno izgubo sluha in vida, komunicira s svojci na tak način?  Maslowa  piramida človekovih potreb poleg  varnosti poudarja tudi potrebo po ljubezni, človeškemu stiku in sprejetosti, po pozornosti in spoštovanju, po duhovnosti…  V želji, da bi bili »najranljivejši  varni pred virusom«, smo jim na izteku življenja ukradli družino, piramidi smo odrezali zgornji dve tretjini. Mar vas preostanek piramide ne spominja na pokrov krste? Po medijih smo se naposlušali, kako je za stanovalce dobro poskrbljeno. Kako lahko ugotavljamo, da so domovi kronično kadrovsko podhranjeni, v isti sapi pa zatrjujemo, da je v domovih za vse odlično poskrbljeno?

V prvem valu epidemije so bili brez vednosti stanovalcev ali njihovih svojcev v zdravstvene kartone  vloženi dokumenti  z nedvoumnim naslovom -Mnenje konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi, čeprav Zakon o pacientovih pravicah ukinja patrialhalen odnos v medicini ter priznava bolniku pravico do obveščenosti in do soodločanja. V Evropski listini o pravicah starejših, potrebnih dolgotrajne oskrbe pa je zapisano, da imajo pravico določiti, ali in v kakšnem obsegu se je treba lotiti zdravljenja ali ga nadaljevati vključno z ukrepi za podaljševanje življenja. Ti obrazci so še danes v zdravstvenih kartonih, menda  jih potrebujejo dežurni zdravniki, da lažje razberejo bolnikove bolezni.  Ali je to res neobhodno potrebno, če pa obstaja točno na sredini zdravstvenega kartona razdelek, kamor zdravnik vpisuje diagnoze ob vsakokratnem bolnikovem obisku?

Ob koncu prvega vala epidemije Covid so se obiski v domovih sprostili le deloma. Po dveh mesecih popolne zapore so bili stanovalci telesno in psihično izčrpani. Omejevanje stikov pa je postalo nova normalnost, ki traja že devet mesecev. V enem od domov se je socialni delavec pogovarjal s stanovalci o varnostnih ukrepih v prvem valu. Vsi so postavili na prvo mesto stike z družino.  A zakaj bi jim prisluhnili, če odločevalci na vseh ravneh najbolje vedo, kaj je zanje dobro?

V začetku julija je varuh človekovih pravic zaznal v domovih težnje po novem zaostrovanju in ostrem omejevanju stikov med stanovalci in njihovimi svojci. Napak, ki smo jih storili v prvem valu, ko še nismo imeli izkušenj, ne bi smeli ponavljati. Opozoril je na nujnost celostnega pogleda na položaj uporabnikov socialnovarstvenih storitev in poudaril, da je treba iskati rešitve,ki bodo manj drastično posegale v človekove pravice ter temeljne svoboščine in ki bodo primerne za ukrepanje na daljši rok. Smo besede  varuha človekovih pravic gladko preslišali?

Jeseni nas je preplavil drugi val, cela Slovenija je postala »rdeča«.  V začetku oktobra so se domovi spet hermetično zaprli za svojce. Ponovili smo isti scenarij kot spomladi, a okužb stanovalcev s tem nismo preprečili, saj so  ključni prinašalci zaposleni. Okuženih imamo že okrog 90% domov, povsod so sive in rdeče cone. Stanovalci so cele dneve zaprti v svoje sobe kot osamelci, zaposleni pa so preobremenjeni in na robu zmogljivosti. Ali lahko zaradi nadčloveških naporov zaposlenih spregledamo nečloveške razmere, v katere smo potisnili starostnike? Ob vdoru okužbe v naš dom se zaradi preobremenjenosti osebja od tuje pomoči odvisnih stanovalcev (okuženih in neokuženih) več kot en mesec ni posedalo.  Ali si predstavljate, kaj ostane od devetdesetletnika po šestih tednih ležanja? Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC)  je že sredi septembra priporočil enkrat tedensko preventivno testiranje vseh zaposlenih v ustanovah za dolgotrajno oskrbo. Zakaj ob tako visokih številkah po dveh mesecih in pol tega pri nas še nismo izpeljali?

V jesenskem valu se srečujemo z zelo visoko umrljivostjo.  Slovenija je po EUROMOMO država z ekstremno visokim presežkom smrti  glede na prejšnja leta.  Ali res lahko vse opravičimo s pridruženimi boleznimi in številko EMŠO? V domovih in bolnišnicah Covid in neCovid bolniki umirajo sami, svojcem odrekamo pravico do slovesa. Društvo Hospic je opozorilo, da so ti ukrepi nehumani in nesorazmerni. Mar  pravice umirajočih res tako negativno vplivajo na epidemiološko stanje v državi?

 Pred nekaj dnevi pa me je iz dremeža pred televizorjem predramil  glas direktorice ptujskega doma za starejše. Širjenje okužbe znotraj njihovega doma se umirja. Obiski so ponovno dovoljeni ob upoštevanju protokola in v zaščitni obleki, ki jo proti plačilu dobijo v domu. Mnenja je, da to ne bo vplivalo na širjenje okužb.  Ali si ne bi gospa zaslužila Nobelove nagrade za pravice starostnikov?

Kdaj si bomo zastavili ta vprašanja? Kdaj bomo nanje odgovorili? Kdaj bomo zmogli stopiti iz okvirjev utečenega stanja in poiskati  boljše rešitve?

 

Vlasta Iljič Brecelj

Izjava

Ob Mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami v Srebrni niti opozarjamo na nasilje nad starejšimi ženskami

Od 25. novembra do 10. decembra vsako leto potekajo mednarodni dnevi boja proti nasilju nad ženskami. V Srebrni niti želimo ob tem posebej spomniti na nasilje, ki se dogaja nad starejšimi ženskami. Vsakršno nasilje na ne glede na spol ali starost odločno obsojamo.

Sprememba vrednot v družbi, staranje prebivalstva, sprememba življenjskega sloga, manj številčne družine, manj medgeneracijskega povezovanja in skrbi za družinske člane, manj spoštovanja, altruizma in občutka za sočloveka, razslojevanje družbe, revščina, v času epidemije pa še specifični problemi v družini in družbi … vse to in mnogo drugega lahko prispeva k nasilju in diskriminaciji starejših, še posebej  žensk; govorimo o pojavu sovraštva do starejših - starizmu, ki je v naši družbi žal v porastu.

Po statističnih podatkih so starejše ženske posebej ogrožena skupina: gre za fizično, psihično, socialno in ekonomsko ranljivo populacijo; veliko je revnih, živijo same, so vdove ali ločene, lahko brez svojih bližnjih ali z njimi nimajo stikov, lahko pa živijo v skupnem gospodinjstvu, skupni hiši in se ne razumejo, itd.

Veliko je danes ekonomskega nasilja, saj so neredki primeri, ko z eno (lahko zelo nizko) pokojnino živi tri generacijska družina. Pojavljajo se zlorabe starejših žensk s strani bližnjih, kot so nepravilna poraba prihrankov, posesti ali lastnine. Kaznivih dejanj nad starejšimi je po podatkih policije pri nas približno 5000 na leto, njihovo število se vsako leto zviša za cca 300, v času korona epidemije najbrž še več. Utesnjenost med štirimi stenami, posebej bivanje z ljudmi, ki se slabo razumejo, celo sovražijo, so povečali nestrpnost, nesoglasja, sovraštvo in nasilje, tja do tragičnih dogodkov. Tudi v naši državi.

Tudi druge vrste nasilja: fizično (telesne poškodbe, pojavljajoči se zlomi, padci, podplutbe, poškodbe obraza, očesni hematomi, pogosti obiski urgentnih oddelkov, t. i. »padanje po stopnicah« in drugo so lahko posledice telesnega/fizičnega nasilja), socialno (zapiranje, zaklepanje v prostore, izoliranost, socialna prikrajšanost), spolno nasilje in zloraba, se neredko pojavljajo tudi v starosti. Zelo pogosto je psihično nasilje, šikaniranje, poniževanje starejših žensk iz več razlogov, na primer posmehovanje zaradi psihofizičnih lastnosti (inkontinenca, demenca, kronične bolečine, slaba pomičnost, počasno ali nerodno uživanje obrokov, slabša skrb za osebno higieno in svojo okolico). Posebna oblika nasilja je tudi zanemarjanje; ženske so zapuščene, lačne, žejne, dehidrirane, slabo umite ali ležijo v telesnih izločkih, v zanemarjenih oblačilih, pozabljene od vseh, v bolečinah ali celo umiranju. Skrbi nas, da se to področje nasilja, tudi zaradi nesprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi, še povečuje.

Posebna oblika nasilja, ki je nesprejemljiva in obsojanja vredna - v času epidemije, bo imela hude posledice za mnogo starejših in krhkih ljudi, ki bivajo v domovih starejših; gre za popolno zaporo domov, izolacijo, brez obiskov svojcev, brez posedanja nepomičnih, sprehoda, brez drugih aktivnosti, …Ljudje (od tega je ponovno več žensk) so zaprti v svoje sobe, umaknjeni od vsega in vseh, oropani socialnih stikov, svežega zraka, zlasti obiskov najbližjih, ki so praktično onemogočeni že več mesecev. Več raziskav potrjuje, da starejši, ko se enkrat uleže (ali ga poležejo) v posteljo, praktično ne vstane več. Enako je s kognitivnimi sposobnostmi in komunikacijo. Tudi v domovih starejših (ne le doma) ljudje več tednov niso skopani, slabo nahranjeni, dehidrirani (pomanjkanje osebja je ena od oblik nasilja), socialno izolirani, da vložnih listov, neke vrste triaže za primer obolenja zaradi covida-19 - brez njihove vednosti - ne omenjamo. Gre za hude oblike nasilja, po vseh definicijah.

Pred kratkim smo v Srebrni niti opozorili na pojav nasilja s strani različnih akviziterjev. Opozorili smo starejše in njihove bližnje, naj bodo pozorni na ta razširjen pojav tako na telefonske klice distributerjev kot na obiske nepoznanih oseb pred domačimi vrati.

Nasilje nad starejšimi ženskami je še vedno družbeno in kulturno skrito, o tem se malo govori, družba mu ne pripisuje posebnega pomena. Hude, žalostne zgodbe posameznic se komaj kdaj slišijo, pa še za to poskrbijo civilno družbene organizacije in združenja. Javno znani so sicer podatki o nasilju nad starejšimi ženskami v »normalnih« časih, posebej v domačem okolju, ki bi moralo biti najbolj varno in prijazno. A nasilje tudi same (posebej s strani bližnjih) pogosto skrivajo, povzročitelje celo zagovarjajo, saj so odvisne od njihove pomoči.

Kakršnokoli nasilje nad ženskami bodisi da gre za psihične in čustvene zlorabe bodisi za fizično obračunavanje, ekonomsko prikrajšanost, spolno nasilje,… je nesprejemljivo in nedopustno in ga v Srebrni niti obsojamo. Apeliramo na preprečevanje, prepoznavanje in prijavljanje nasilja v razsežnosti družbene skrbi. Gre za pomoč v stiski, ki jo bomo morda jutri potrebovali sami.

Zahvala pa vsem, ki to področje prepoznavate in pomagate tako na individualni kot na sistemski ravni.

 

Pripravila:

Darinka Klemenc,                                             Biserka Marolt Meden,
Članica IO Srebrne niti                                            predsednica Srebrne niti

Z virusom covida-19 živimo že nekaj mesecev, a vsega, tako o njegovem delovanju na človeški organizem kot tudi o poteh oziroma načinih njegovega širjenja, še nismo povsem doumeli. Zdi pa se, da so si v poplavi ukrepov, s katerimi se poskuša omejiti širjenje virusa, strokovnjaki vendarle čedalje enotnejši, da je eden od pomembnejših ukrepov morda tudi eden od preprostejših in cenejših – in sicer redno in temeljito prezračevanje prostorov, sploh tistih, v katerih se dalj časa zadržuje več ljudi.

V domu starostnikov v Šmarju pri Jelšah, enem najhujših žarišč okužb, sistema prezračevanja nimajo. O tem, da prezračevanje lahko rešuje življenja, se je začelo govoriti dokaj pozno. Ali pa splohše ne. Zanimivo je, da je priporočilo o rednem prezračevanju prostorov povsem običajno med sezono gripe, recimo, pri virusu covid pa se je o tem, da prezračevanje lahko rešuje življenja, na ravni tistih, ki upravljajo naša življenja med epidemijo, začelo govoriti dokaj pozno. Ali pa sploh še ne.

Več: Prezračevanje prostorov rešuje življenja – dr. Andraž Teršek (andraz-tersek.si)

Spoštovani,
ker nam okoliščine še vedno ne dopuščajo, da bi se lahko sproščeno družili, naj vas prijazno povabimo v našo novo zvočno knjižnico, prek katere želi SNG Drama Ljubljana ob sodelovanju z NLB v letošnji sezoni predstaviti slovensko dramatiko in vsaj malo popestriti tudi težke dni ponovnih omejitev, s katerimi se že tako dolgo soočamo.

V prvi sezoni Zvočnih dram se posvečamo dramatiki Daneta Zajca, začenši z dramo Otroka reke.
Studijski zvočni posnetek drame v interpretaciji naših igralcev bo izšel v šestih delih in bo brezplačno dostopen. Prvi trije deli so že na voljo, nadaljevanja pa bodo v Dramini zvočni knjižnici objavljena vsako sredo do 9. decembra.

Povezava je na voljo na tej povezavi:
https://www.drama.si/o-drami/drama_center/zvocne-drame/zvocna-knjiznica

Nekaj več informacij o novem projektu Zvočne drame, za katerega upamo, da bo tudi vašim stanovalcem polepšal kakšno prazno urico, lahko najdete tukaj: https://www.drama.si/o-drami/drama_center/zvocne-drame

Še vnaprej ostaja dostopno tudi vse zvočno gradivo iz spomladanskega časa omejitve druženja
(https://www.drama.si/o-drami/druzbena_odgovornost/drama-bere-za-ranljive-skupine),
načrtujemo pa, da se bo seznam branj v kratkem še povečal, o čemer vas bomo seveda obvestili.


Za več informacij me lahko pokličete na številko 041 522 018 ali mi pišete na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. Veseli bomo vašega odziva in predlogov.

Naj nas v teh neprijaznih dneh povezuje in razveseljuje tudi lepa umetniška beseda.

Lep dan vam želimo,
Gaja Pöschl in SNG Drama Ljubljana

Dnevi, ki so za mano in pred mano so postali negotovi ter neskončno dolgi. Ko ima hudič mlade se vse hudo običajno nabere na kup. V času brez računalnika, zaprt, sem izgubil občutek za časovno orientacijo in dogajanje v Sloveniji in po svetu. No malo za šalo, k sreči to ni lastnost za COVID-19.

Čeprav živimo vsi v eni zgradbi se zdi, kot, da smo raztreščeni po širnem planetu in komuniciramo le še po telefonu, mailu ali socialnih družabnih spletnih omrežjih kot je fb. Šele sedaj vidim kako smo se ljudje navlekli tehnologije kot droge, saj, če bi čez noč ukinili pametne telefone, bi bili vsi sploh pa mladi popolnoma izgubljeni. No pa sem tu nazaj po zaslugi Matjaža, ki mi je odstopil rabljeni računalnik in Grege, ki mi je rešil stare podatke ter Mateja, ki je priklopil kable. Hvala vsem trem.

Razmere so izredne zaradi COVID-19, ki je prišel v hišo. Nisem si nikdar mislil, da bom kaj takega dočakal, da bom ostal brez pomoči standardnega negovalnega osebja in povsem odvisen od direktorice, fizioterapevtke, delovne terapevtke, natakaric, vodje prehrane ter še nekaterih zaposlenih pri prehranjevanju in dežurnega tehnika pri toaleti in vstajanju v zaprtem sistemu, kjer mi ne sme priti oz. ne more pomagati nihče od zunaj. Protokol je zelo strog. Osebje se trudi po najboljših močeh, kapo jim dol, ne upam si pomisliti kaj bo, v primeru izpada večjega števila zaposlenih. Do sedaj sem imel več sreče kot pameti, zadnje čase sem se modro držal bolj zase, k sreči sem bil negativen, mnogi sostanovalci žal ne. K sreči ima večina blage simptome. Sreča v nesreči pri nezmožnosti premikanja rok je, da sam ne morem vnesti nič v ustno ali nosno votlino, oči, lahko pa mi drugi, če se ne bi držali protokola oz. bi bili malomarni. Vsak dan igramo rusko ruleto. Žal mi je dobrodušnega gospoda, ki je preminil v bolnici, v resnici so ga po drugem odpustu zaradi drugih težav poslali nazaj v dom in šele nato kasneje sporočili, da je pozitiven. Ko je bilo že prepozno. Res neodgovorno od bolnice. Svojcem oziroma hčerkama in njunima družinama izrekam sožalje. Čeprav je v domu vse organizirano z obilo nujne improvizacije kateri se je treba prilagajati, me je strah t.i. rdeče cone, ki bi bila zame pogubna kot morebitna hospitalizacija v bolnici. V imenu javnega zdravja je dovoljeno vse, tudi pozitivna diskriminacija oz. sprejemljivo kršenje TČPS. Tudi mnogi zaposleni so v hudi osebni dilemi in stiski kako morajo delati z ljudmi. Tega še zlepa ne bo konec in v 2021 upam, da pobegnem od tod, seveda moram najprej preživeti in si ustvariti pogoje za preselitev oz. za neodvisno življenje. Od totalne depre v prvih dneh, sem prešel v pozitivno borbeno razpoloženje oz. se bom boril zase in za sostanovalce ter tudi zaposlene, do konca, ne glede na žrtve in kako bo. Vsi smo v isti godlji! Zaradi moje specifike sem še posebej ranljiv. Biti zaprt in fizično odvisen samo od osebja že skoraj celo leto z nekaj pavze je grozljivo. Vsem svojcem, ki imate svoje radi, obnašajte se odgovorno in ne ravnajte nepremišljeno ter živite maksimalno preventivno tudi, ko in, če se kdaj zadeve sploh umirijo. Vsakega svojca razumem, da si želi do svojega starša ali partnerja oz. sorodnika v domu, a zadeve so postale skrajno resne in zapletene. Zato ne razumem tistih, ki lahkomiselno z nepremišljenim obnašanjem in ravnanjem ogrožajo svoje starše, zaposlene in celo sebe s kršenjem pravil in izogibanjem preventivnih ukrepov. Vrag je odnesel šalo in gre preklemansko zares, pravzaprav gre za vsakdanji boj na življenje in smrt.Toplo priporočam vsem svojcem, da se gredo testirati in boste tako pomirjeni sami s seboj brez pomisleka tveganja, da ste koga ogrozili. Vsakega svojca razumem, da si želi do svojega starša ali partnerja oz. sorodnika v domu, a zadeve so postale skrajno resne in zapletene. V teh izjemno težkih razmerah za Fužinski dom starejših občanov zaradi vnešenega virusa COVID-19 v hišo in obolelih 40 stanovalcih ter 7 zaposlenih na dan 9.11.2020 in prizadevanjih vseh zaposlenih za zajezitev širitve virusa, kot stanovalec pozivam vse ljudi dobre volje, da se ob vseh zaščitnih ukrepih in dokazilu, da ste testirani kot negativni, odzovete kot prostovoljci na pomoč "Fužinskim sončkom", zadnja št. revije Naša Žena. Tu mislim predvsem na študente in dijake zdravstvene smeri, ki premorejo empatijo do starejših ljudi, za pomoč pri negi ter vse druge, ki so se nekoč tu kalili in končali na različnih delovnih mestih širom naše domovine. Seveda pa mislim tudi na vse druge ljudi dobre volje, ki bi lahko priskočili na pomoč pri mnogih pomožnih opravilih.

V primeru, da se odločite za pomoč, kontaktirajte direktorico doma ali vodjo ZNE, na uradne številke doma (centrala: 01 5874 600) ali na mail Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., hvaležen vnaprej vsakomur.

Raf

Javno pismo

Predsedniku Vlade RS
Ministru za zdravje
Ministru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Varuhu človekovih pravic
Zagovorniku načela enakosti
NIJZ
Direktoricam in direktorjem domov starejših
Medijem

 

Žal ne obvladujete situacije v domovih starejših

V javnem pismu 6. 11. 2020 smo spraševali Res obvladujemo situacijo in naredimo dovolj za starejše?

Danes podatki kažejo, da je Slovenija pristala na prvem mestu na svetu glede okuženih oseb s COVID-19. Bolnišnice so že skorajda polne bolnih ljudi, v prostorih intenzivnih terapij je vsak dan več tistih, ki potrebujejo intenzivno nego. V samem vrhu smo tudi po številu umrlih. Okužbe imamo že v več kot 90 odstotkih  domov za starejše. Največ obolelih za COVID-19  umre v domovih.

Žalostno pa je predvsem dejstvo, da v domovih za starejše že več kot mesec dni velja prepoved obiskov sorodnikov in da o vplivu tega ukrepa na poslabšanje zdravja stanovalcev zaradi upada stikov in čustvenih odnosov s svojci ne govorimo. O poslabšanju zdravja stanovalcev nas namreč obveščajo sorodniki. Tudi že izvedene raziskave v Veliki Britaniji so potrdile povečano število smrti zaradi poslabšanja demence.

V Srebrni niti se pridružujemo predlogom tistega dela stroke, ki napoveduje testiranja. Testiranja vseh zaposlenih in stanovalcev – hitri testi -  se morajo po zgledih iz tujine začeti takoj. Redno, na nekaj dni. Testirajo naj se sorodniki in prostovoljci, ki naj pridejo na pomoč zdesetkanemu kadru v domovih, ki pregoreva.

ECDC (Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni) je 15. septembra objavil smernice za testiranje, kjer je govora tudi o domovih. Predlagajo redno presejanje osebja na Covid-19 enkrat na teden ali na dva tedna.

Kaj še čakamo?

Srebrna nit že od prvega vala epidemije nenehno opozarja vse odgovorne, da bi morali narediti več, da bi zaustavili nepotrebne okužbe in umiranja, da bi bolj pomagali zaposlenim z dodatnimi kadri in seveda boljšim nagrajevanjem, pa vendar vlada tega še ni storila. Čeprav minister za delo ves čas zagotavlja, da »zadeve v domovih obvladujejo«, minister za zdravje pa se izgovarja, »da to ni njegov resor.«

»Nisem si nikdar mislil, da bom dočakal kaj takega, da bom ostal brez pomoči običajnega negovalnega osebja in povsem odvisen od direktorice, fizioterapevtke, delovne terapevtke, natakaric, vodje prehrane ter še nekaterih zaposlenih pri prehranjevanju in dežurnega tehnika pri toaleti in vstajanju v zaprtem sistemu, kjer mi ne sme priti blizu oziroma ne more pomagati nihče od zunaj. Osebje se trudi po najboljših močeh, kapo jim dol, ne upam si pomisliti, kaj bo v primeru izpada večjega števila zaposlenih,« nam je v pismu zaupal eden od mlajših stanovalcev v domu na ljubljanskih Fužinah. »Vsakega svojca razumem, da si želi do svojega starša ali partnerja ali sorodnika v domu, a zadeve so postale skrajno resne in zapletene. V teh izjemno težkih razmerah kot stanovalec doma pozivam vse ljudi dobre volje, da se ob vseh zaščitnih ukrepih in po testiranju odzovete na pomoč kot prostovoljci. Tu mislim predvsem na študente in dijake zdravstvene smeri, ki premorejo empatijo do starejših ljudi, za pomoč pri negi ali pri  mnogih pomožnih opravilih.«

V Srebrni niti vsak dan dobivamo številne klice in pisma sorodnikov s prošnjami, naj pomagamo, saj se njihovega glasu preprosto ne sliši. Pravijo, da njihovi bližnji v nekaterih domovih preživljajo težke čase osamljenosti in zaprtosti po sobah, s prepovedjo gibanja znotraj, kaj šele zunaj doma. Prav tako že več kot mesec dni nimajo stikov z zunanjim svetom, brez domačega glasu ali objema. Vodstva domov bi lahko ob vsem upoštevanju varnostnih in zaščitnih ukrepov ter hitrih testov omogočila več stikov stanovalcev s pomočjo prostovoljcev, ali sorodnikov. Zgledi nekaterih evropskih držav kažejo, da je to mogoče.

Vsekakor pa je vsem umirajočim treba omogočiti obiske sorodnikov in dostojno slovo od življenja brez nepotrebnih bolečin. Kako je urejeno to področje, ob tako hudem pomanjkanju zdravstvenih delavcev v domovih za starejše, je še vedno odprto vprašanje?

Prav tako v Srebrni niti zagovarjamo stališče, da bi lahko zdrave stanovalce domov starejših preselili v hotele ali zdravilišča (kjer bi pri oskrbi pomagali obstoječi kadri iz teh ustanov), okuženi pa bi lahko ostali v domovih, kjer bi zanje še vedno dobro poskrbeli, ali pa bi jih prepeljali v bolnišnice, če bi se jim zdravstveno stanje poslabšalo.

Veliko ljudi je v tem trenutku pripravljeno pomagati, samo vodstva (in država) morajo narediti korak naprej. Nikakor se ne strinjamo z izjavami, da odgovorni  »obvladujejo razmere«; v domovih starejših, število okuženih in smrti namreč kaže, da ne. 

Biserka Marolt Meden,
predsednica Srebrne niti

Arhiv novic