Colors: Purple Color

Zaradi neustreznih priprav na drugi val epidemije ogrožena pravica do zdravja in življenja v domovih za starejše

Ljubljana, 9. december 2020 - »Stanovalke in stanovalci v domovih za starejše so bili že v pomladanskem prvem valu bolezni covida-19 med najbolj prizadetimi skupinami – vključno s sumi glede njihovega neupravičenega triažiranja – oblasti pa so zatajile tudi pri pripravah na drugi val,« ob letošnjem dnevu človekovih pravic izpostavljajo v Amnesty International Slovenije in Srebrni niti – Združenju za dostojno starost.

Obe organizaciji že od začetka širjenja te bolezni oblasti opozarjata na preštevilne pomanjkljivosti v spopadanju z epidemijo, še posebej ko gre za človekove pravice starejših.  

V slovenski Amnesty in Srebrni niti dodajajo, da gre za odgovornost (predvsem zdravstvenih in socialnih) oblasti, ki so z neustreznimi in nezadostnimi pripravami ne le ogrozile človekovi pravici do najvišje stopnje zdravja in do življenja stanovalcev domov za starejše, ampak tudi pravice tam zaposlenih. Organizaciji izražata skrb za zdravje in dobrobit zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu, ki so že dolge mesece na prvi obrambni liniji. Za svoje predano in težko delo si zaslužijo ne le zahvalo, temveč tudi vso podporo politike in javnosti.

»V času epidemije so dosedanje pomanjkljivosti skrbi za starejše postale še bolj izrazite. Diskriminacija zaradi starosti je nesprejemljiva, še najmanj na področju zdravstvene oskrbe. Številke o umrlih v domovih starejših so zastrašujoče. Vsi ukrepi morajo biti dobro pretehtani, v sodelovanju s starejšimi in/ali njihovimi bližnjimi. Tudi socialna izolacija starejših je nesprejemljiva. Zato pozdravljamo dobre prakse v domovih starejših in pozivamo, naj jim v tem prazničnem času sledijo vsi. Oba pristojna ministra pa naj nemudoma podpišeta nove kadrovske normative,« je poudarila Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti.

»Zelo pozna uvedba hitrih testov, nerazumevanje in prepozno odzivanje na pomanjkanje ustreznega prostora in kadrov v domovih za starejše, nepregledna navodila, prepozna priprava protokolov za zagotavljanje stikov  s svojci – vse to kaže na nezadostno skrb pri zagotavljanju pravice do zdravja starejših ljudi. Jasno je, da so starejši najbolj ogrožena skupina, a tudi če upoštevamo pridružene bolezni in visoko starost nekaterih, je število umrlih grozljivo visoko,« je dejala Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije.  

Stanje je zelo slabo tudi zaradi dolgoletnega nedelovanja oblasti na področju zagotavljanja dolgotrajne oskrbe, ustreznih kadrovskih in drugih normativov, gradnje domov oz. drugih bivalnih enot in na splošno ustvarjanja ustreznih pogojev za dostojno življenje starejših. Najbolj je to očitno v več kot 15-letnem »sprejemanju« zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi lahko razrešil najbolj kritična področja, a je vsem vladam zmanjkalo volje za najbolj ranljive.  Vse vlade so z odlašanjem reševanja situacije sistemsko kršile pravice starejših, kar se je razvilo v strukturno zanemarjanje tega dela populacije.

»Pomembno se je zavedati, da gre pri vsem tem za človekove pravice: do najvišje možne ravni telesnega in duševnega zdravja, do življenja, do dostojnega življenja, do zagotavljanja intimnega in družinskega življenja, pa tudi za pravice na delovnem mestu, ko govorimo o zaposlenih v domovih starejših. In za spoštovanje teh človekovih pravic so odgovorne oblasti, ki se morajo nemudoma odzvati na številne skrbi zaposlenih v zdravstvu, nevladnih organizacij, sorodnikov in tudi domov za starejše ter ukrepati,« je opozorila Nataša Posel.  

Srebrna nit in druge nevladne organizacije že dve leti različnim odločevalcem in deležnikom sporočajo tudi dobre prakse in pozitivne implementacije zakonodaje v tujini. Srečujejo se s predstavniki in predstavnicami različnih vej oblasti, ki so do zdaj naredili odločno premalo, kar je doseglo vrhunec v razmerah pandemije. Zato vse pristojne pozivamo, da se nemudoma odzovejo na predloge, ki so uresničljivi, da skupaj rešimo katastrofalni položaj, ki pušča psihosocialne posledice na več generacijah prebivalcev v RS.

Med nujnimi prvimi ukrepi oblasti morajo biti:

  • Zagotovitev zunanjih enot za izolacijo okuženih stanovalcev socialnih zavodov za vse tiste domove, ki zaradi kadrovskih, tehničnih ali arhitekturnih vzrokov ne morejo učinkovito izvajati rdečih con, ne da bi s tem kršili pravice neokuženih. Takoj je treba prenehati kakršnokoli omejevanje svobode gibanja neokuženim brez ustrezne odločbe in efektivnega sodnega varstva. Izolacija okuženih pa mora biti izvedena strokovno in v dostojnih razmerah.
  • Takojšnja priprava ustreznih protokolov za zagotavljanje obiskov in stikov stanovalcev socialnih zavodov z bližnjimi, vključno z zagotovitvijo celostne osebne zaščitne opreme za stike z okuženimi. Manko osebnih in socialnih stikov ima posledice na pravico do najvišje možne ravni duševnega zdravja.
  • Spremeniti kadrovske in druge normative v sodelovanju z vsemi deležniki ter s tem zagotoviti tako zaščito zaposlenih kot tudi stanovalcev domov za starejše.
  • Takoj sprožiti sistemski nadzor nad ravnanjem vpletenih v triažiranje še neokuženih stanovalcev domov za starejše v prvem valu epidemije. Stanovalci, njihovi sorodniki in celotna javnost moramo dobiti zagotovila, da do tega več ne prihaja, da so bili vložni listi za vse umaknjeni ter da vsak oboleli v domu za starejše dobi možnost do najboljše možne zdravstvene oskrbe, ki je v Sloveniji na voljo. Pomembno je raziskati, ali je zaradi pomladanskih navodil ministrstva glede tega prišlo do nepotrebnega trpljenja ali celo smrti ljudi, ter zagotoviti odgovornost.
  • Dogajanje glede koronavirusa je še enkrat znova izpostavilo, da v Sloveniji nimamo posebnega telesa, ki bi bilo pristojno za monitoring, ustvarjanje politik in sankcioniranje kršitev človekovih pravic znotraj izvršilne veje oblasti. Naj bo tragična bilanca preteklih mesecev zadostna spodbuda, da se oblasti lotijo vzpostavitve takega telesa.
  • Glede na mnenja deležnikov pripraviti oz. popraviti predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in poskrbeti za njegov sprejem.

Celotna izjava s povezavami na več informacij je objavljena na: www.amnesty.si/ais-srebrna-nit-ogrozenost-starejsih-v-epidemiji.

Biserka Marolt Meden,                                                                                               Nataša Posel,

predsednica Srebrne niti                                             direktorica Amnesty International Slovenije

 

 

Več:

  • Srebrna nit je v času od februarja 2020 do danes poslala več kot dvajset javnih pisem s predlogi nujnih ukrepov, ki so dosegljiva na www.srebrna-nit.si/.           
  • AIS: Resorni ministrstvi morata pripraviti protokole za stike v socialnih zavodih - 28. oktober 2020 (kliknite za več)
  • AIS: Socialnovarstveni zavodi nimajo zmogljivosti za izvajanje con - 03. avgust 2020 (kliknite za več)
  • AIS: Covid-19: Domovi za starejše so prepuščeni nemogočemu stanju - 29. julij 2020 (kliknite za več)
  • AIS: Zahteva po zagotovitvi zunanjih enot za osamitev obolelih za covidom-19 - 16. julij 2020 (kliknite za več)
  • AIS: Zahtevamo preiskavo glede zdravljenja stanovalcev domov za starejše v času epidemije covida-19 - 9. junij (kliknite za več)
  • AIS: Poziv k preiskavi navedb glede odrekanja bolnišničnega zdravljenja starejšim v domovih za starejše – 20. maj (kliknite za več).
  • AIS: Pismo vladi s podporo pozivom Skupnosti socialnih zavodov Slovenije glede ukrepanja v okviru pandemije – 15. april (kliknite za več)

Zaposlen sem v domu starejših občanov, kjer sem vodja prehrane in strežbe v kavarni. Trenutno so težki časi za vse, še posebej za zdravstveno osebje, ki opravljajo izjemno delo, za katerega prepogosto ne prejmejo primerne hvale ali plačila. Hvaležni smo lahko prav slehernemu, za njihovo vztrajanje, njihovo moč in njihov pogum.

Se pa konstantno dogaja, da smo ostali profili pozabljeni. Tako kot ste omenila v večerni oddaji na Pop-tvju, pred časom, za skrb starejših so potrebni še mnogi ostali, od čistilk, hišnikov, delavcev v kuhinji, socialnih delavcev in mnogih drugih. Spregledani smo s strani medijev, kot tudi s strani sindikatov katerih del smo. Kar je zelo žalostno.

Sam lahko pojasnim, da smo v kuhinji močno obremenjeni, saj zaradi mnogih preventivnih odsotnosti in bolniških, tudi nam primanjkuje zaposlenih, tisti ki pa so, so pa močno obremenjeni, delo, ki ga po navadi opravlja šest ali sedem, sedaj opravljajo trije. Sodelavci so utrujeni in izžeti. Poklic kuhar je že vrsto let deficitarni. Vsaj pri nas ga je nemogoče dobiti, saj je plača sramotna, 15 plačilni razred.

Želim se vam zahvaliti, ste edini, ki ste nas sploh omenili na pop tv oz v medijih. Poskusili smo opozoriti na našo problematiko tudi s pismom (v prilogi), katerega smo poslali medijem in sindikatom, pa ni nikakršnega odziva. Nikjer se nobeden ne zavzame za poklice v J razredu. Ne v normativih, ne v obremenitvah, ne o sramotnih plačah.

Ob tej priložnosti vas naprošam in pozivam, da še nas naprej omenjate in zastopate v javnosti, do katere imate lažji dostop.

Hvala vam in vse dobro.

Naslov hranimo na sedežu društva Srebrna nit

Koga reševati, če zaradi pomanjkanja osebja in zdravstvene opreme vsem pacientom ni mogoče zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe? O tem zahtevnem vprašanju bodo na posvetu, ki bo potekal v soorganizaciji Sveta za razvoj pri SAZU in Inštituta za kriminologijo.

Sklepe posveta je sprejel Svet za razvoj pri SAZU in posredovani bodo odločevalcem v državi.


Sklepihttps://www.sazu.si/events/5fca32f91acbfdec07c85d25

 

VPRAŠANJA  BREZ  ODGOVOROV

 Ko ljudje ne zmorejo več sami poskrbeti zase in za svoja vsakodnevna opravila, običajno vstopajo v institucionalno varstvo. Če so doma še lahko počasi premagali razdaljo od dnevne sobe do kuhinje, se v domu za starejše to drastično spremeni.  Od njihove sobe do jedilnice jih loči maratonsko dolg hodnik. Koliko devetdesetletnikov lahko preteče maraton? Tako se v ustanovi, ki naj bi bila prilagojena njihovim potrebam, nebogljenost še poveča.  Pogosto imajo težave z vidom in slabšo orientacijo v prostoru. Zakaj raje ugotavljamo, da so zmedeni, namesto da  bi hodnike  opremili s starostnikom prijaznimi smerokazi?

Ob epidemiji je minister za zdravje povedal, da je bilo zatečeno stanje po domovih slabo, saj so bili DSO-ji  zelo dolgo popolnoma zanemarjeni, tudi zdravstvena oskrba je bila na nizkem nivoju.  Ob stiku z zaposlenimi sem tudi sama opažala pomanjkanje znanja,  npr. o demenci, pa čeprav je tako pogosta spremljevalka starosti. Ob pogovoru sem skoraj po pravilu naletela na negativen način izražanja (agresiven, kričav, begav…), kar težav ne rešuje, pač pa bolnike le še dodatno stigmatizira. Jezikovni vodnik Združenja za Alzheimer (Alzheimer Society: Dementia  Language Guidelines) tak način izražanja opredeljuje kot nezaželen.  Kdaj bo naša Spominčica prevedla in objavila ta jezikovni vodnik, saj so besede zrcalo našega načina razmišljanja?

Če bi starejše namestili v manjše enote, ki bolj spominjajo na domačo hišo, kjer bi zanje skrbelo stalno osebje in kjer bi bili deležni  bolj individualne oskrbe, bi izboljšali kvaliteto njihovega bivanja. Tako pa se ob stalnem rotiranju osebja pogosto  počutijo kot brezdomci na železniški postaji.  Manjše enote bi bile tudi z epidemiološkega vidika bolj ugodne, saj bi lahko širjenje bolezni veliko enostavneje zajezili. Po dolgih letih se je le našel denar za nekaj novih kapacitet. Pa bomo še vedno gradili megalomanske stavbe kasarniškega tipa z maratonskimi hodniki?

Marca nas je doletel Covid, domove smo  preventivno hermetično zaprli za svojce, da bi stanovalce obvarovali pred okužbo. Odrezali  smo jih od družine, možni so bili le videostiki.  Kako naj oseba, ki živi z demenco ali pa ima starostno izgubo sluha in vida, komunicira s svojci na tak način?  Maslowa  piramida človekovih potreb poleg  varnosti poudarja tudi potrebo po ljubezni, človeškemu stiku in sprejetosti, po pozornosti in spoštovanju, po duhovnosti…  V želji, da bi bili »najranljivejši  varni pred virusom«, smo jim na izteku življenja ukradli družino, piramidi smo odrezali zgornji dve tretjini. Mar vas preostanek piramide ne spominja na pokrov krste? Po medijih smo se naposlušali, kako je za stanovalce dobro poskrbljeno. Kako lahko ugotavljamo, da so domovi kronično kadrovsko podhranjeni, v isti sapi pa zatrjujemo, da je v domovih za vse odlično poskrbljeno?

V prvem valu epidemije so bili brez vednosti stanovalcev ali njihovih svojcev v zdravstvene kartone  vloženi dokumenti  z nedvoumnim naslovom -Mnenje konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi, čeprav Zakon o pacientovih pravicah ukinja patrialhalen odnos v medicini ter priznava bolniku pravico do obveščenosti in do soodločanja. V Evropski listini o pravicah starejših, potrebnih dolgotrajne oskrbe pa je zapisano, da imajo pravico določiti, ali in v kakšnem obsegu se je treba lotiti zdravljenja ali ga nadaljevati vključno z ukrepi za podaljševanje življenja. Ti obrazci so še danes v zdravstvenih kartonih, menda  jih potrebujejo dežurni zdravniki, da lažje razberejo bolnikove bolezni.  Ali je to res neobhodno potrebno, če pa obstaja točno na sredini zdravstvenega kartona razdelek, kamor zdravnik vpisuje diagnoze ob vsakokratnem bolnikovem obisku?

Ob koncu prvega vala epidemije Covid so se obiski v domovih sprostili le deloma. Po dveh mesecih popolne zapore so bili stanovalci telesno in psihično izčrpani. Omejevanje stikov pa je postalo nova normalnost, ki traja že devet mesecev. V enem od domov se je socialni delavec pogovarjal s stanovalci o varnostnih ukrepih v prvem valu. Vsi so postavili na prvo mesto stike z družino.  A zakaj bi jim prisluhnili, če odločevalci na vseh ravneh najbolje vedo, kaj je zanje dobro?

V začetku julija je varuh človekovih pravic zaznal v domovih težnje po novem zaostrovanju in ostrem omejevanju stikov med stanovalci in njihovimi svojci. Napak, ki smo jih storili v prvem valu, ko še nismo imeli izkušenj, ne bi smeli ponavljati. Opozoril je na nujnost celostnega pogleda na položaj uporabnikov socialnovarstvenih storitev in poudaril, da je treba iskati rešitve,ki bodo manj drastično posegale v človekove pravice ter temeljne svoboščine in ki bodo primerne za ukrepanje na daljši rok. Smo besede  varuha človekovih pravic gladko preslišali?

Jeseni nas je preplavil drugi val, cela Slovenija je postala »rdeča«.  V začetku oktobra so se domovi spet hermetično zaprli za svojce. Ponovili smo isti scenarij kot spomladi, a okužb stanovalcev s tem nismo preprečili, saj so  ključni prinašalci zaposleni. Okuženih imamo že okrog 90% domov, povsod so sive in rdeče cone. Stanovalci so cele dneve zaprti v svoje sobe kot osamelci, zaposleni pa so preobremenjeni in na robu zmogljivosti. Ali lahko zaradi nadčloveških naporov zaposlenih spregledamo nečloveške razmere, v katere smo potisnili starostnike? Ob vdoru okužbe v naš dom se zaradi preobremenjenosti osebja od tuje pomoči odvisnih stanovalcev (okuženih in neokuženih) več kot en mesec ni posedalo.  Ali si predstavljate, kaj ostane od devetdesetletnika po šestih tednih ležanja? Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC)  je že sredi septembra priporočil enkrat tedensko preventivno testiranje vseh zaposlenih v ustanovah za dolgotrajno oskrbo. Zakaj ob tako visokih številkah po dveh mesecih in pol tega pri nas še nismo izpeljali?

V jesenskem valu se srečujemo z zelo visoko umrljivostjo.  Slovenija je po EUROMOMO država z ekstremno visokim presežkom smrti  glede na prejšnja leta.  Ali res lahko vse opravičimo s pridruženimi boleznimi in številko EMŠO? V domovih in bolnišnicah Covid in neCovid bolniki umirajo sami, svojcem odrekamo pravico do slovesa. Društvo Hospic je opozorilo, da so ti ukrepi nehumani in nesorazmerni. Mar  pravice umirajočih res tako negativno vplivajo na epidemiološko stanje v državi?

 Pred nekaj dnevi pa me je iz dremeža pred televizorjem predramil  glas direktorice ptujskega doma za starejše. Širjenje okužbe znotraj njihovega doma se umirja. Obiski so ponovno dovoljeni ob upoštevanju protokola in v zaščitni obleki, ki jo proti plačilu dobijo v domu. Mnenja je, da to ne bo vplivalo na širjenje okužb.  Ali si ne bi gospa zaslužila Nobelove nagrade za pravice starostnikov?

Kdaj si bomo zastavili ta vprašanja? Kdaj bomo nanje odgovorili? Kdaj bomo zmogli stopiti iz okvirjev utečenega stanja in poiskati  boljše rešitve?

 

Vlasta Iljič Brecelj

Izjava

Ob Mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami v Srebrni niti opozarjamo na nasilje nad starejšimi ženskami

Od 25. novembra do 10. decembra vsako leto potekajo mednarodni dnevi boja proti nasilju nad ženskami. V Srebrni niti želimo ob tem posebej spomniti na nasilje, ki se dogaja nad starejšimi ženskami. Vsakršno nasilje na ne glede na spol ali starost odločno obsojamo.

Sprememba vrednot v družbi, staranje prebivalstva, sprememba življenjskega sloga, manj številčne družine, manj medgeneracijskega povezovanja in skrbi za družinske člane, manj spoštovanja, altruizma in občutka za sočloveka, razslojevanje družbe, revščina, v času epidemije pa še specifični problemi v družini in družbi … vse to in mnogo drugega lahko prispeva k nasilju in diskriminaciji starejših, še posebej  žensk; govorimo o pojavu sovraštva do starejših - starizmu, ki je v naši družbi žal v porastu.

Po statističnih podatkih so starejše ženske posebej ogrožena skupina: gre za fizično, psihično, socialno in ekonomsko ranljivo populacijo; veliko je revnih, živijo same, so vdove ali ločene, lahko brez svojih bližnjih ali z njimi nimajo stikov, lahko pa živijo v skupnem gospodinjstvu, skupni hiši in se ne razumejo, itd.

Veliko je danes ekonomskega nasilja, saj so neredki primeri, ko z eno (lahko zelo nizko) pokojnino živi tri generacijska družina. Pojavljajo se zlorabe starejših žensk s strani bližnjih, kot so nepravilna poraba prihrankov, posesti ali lastnine. Kaznivih dejanj nad starejšimi je po podatkih policije pri nas približno 5000 na leto, njihovo število se vsako leto zviša za cca 300, v času korona epidemije najbrž še več. Utesnjenost med štirimi stenami, posebej bivanje z ljudmi, ki se slabo razumejo, celo sovražijo, so povečali nestrpnost, nesoglasja, sovraštvo in nasilje, tja do tragičnih dogodkov. Tudi v naši državi.

Tudi druge vrste nasilja: fizično (telesne poškodbe, pojavljajoči se zlomi, padci, podplutbe, poškodbe obraza, očesni hematomi, pogosti obiski urgentnih oddelkov, t. i. »padanje po stopnicah« in drugo so lahko posledice telesnega/fizičnega nasilja), socialno (zapiranje, zaklepanje v prostore, izoliranost, socialna prikrajšanost), spolno nasilje in zloraba, se neredko pojavljajo tudi v starosti. Zelo pogosto je psihično nasilje, šikaniranje, poniževanje starejših žensk iz več razlogov, na primer posmehovanje zaradi psihofizičnih lastnosti (inkontinenca, demenca, kronične bolečine, slaba pomičnost, počasno ali nerodno uživanje obrokov, slabša skrb za osebno higieno in svojo okolico). Posebna oblika nasilja je tudi zanemarjanje; ženske so zapuščene, lačne, žejne, dehidrirane, slabo umite ali ležijo v telesnih izločkih, v zanemarjenih oblačilih, pozabljene od vseh, v bolečinah ali celo umiranju. Skrbi nas, da se to področje nasilja, tudi zaradi nesprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi, še povečuje.

Posebna oblika nasilja, ki je nesprejemljiva in obsojanja vredna - v času epidemije, bo imela hude posledice za mnogo starejših in krhkih ljudi, ki bivajo v domovih starejših; gre za popolno zaporo domov, izolacijo, brez obiskov svojcev, brez posedanja nepomičnih, sprehoda, brez drugih aktivnosti, …Ljudje (od tega je ponovno več žensk) so zaprti v svoje sobe, umaknjeni od vsega in vseh, oropani socialnih stikov, svežega zraka, zlasti obiskov najbližjih, ki so praktično onemogočeni že več mesecev. Več raziskav potrjuje, da starejši, ko se enkrat uleže (ali ga poležejo) v posteljo, praktično ne vstane več. Enako je s kognitivnimi sposobnostmi in komunikacijo. Tudi v domovih starejših (ne le doma) ljudje več tednov niso skopani, slabo nahranjeni, dehidrirani (pomanjkanje osebja je ena od oblik nasilja), socialno izolirani, da vložnih listov, neke vrste triaže za primer obolenja zaradi covida-19 - brez njihove vednosti - ne omenjamo. Gre za hude oblike nasilja, po vseh definicijah.

Pred kratkim smo v Srebrni niti opozorili na pojav nasilja s strani različnih akviziterjev. Opozorili smo starejše in njihove bližnje, naj bodo pozorni na ta razširjen pojav tako na telefonske klice distributerjev kot na obiske nepoznanih oseb pred domačimi vrati.

Nasilje nad starejšimi ženskami je še vedno družbeno in kulturno skrito, o tem se malo govori, družba mu ne pripisuje posebnega pomena. Hude, žalostne zgodbe posameznic se komaj kdaj slišijo, pa še za to poskrbijo civilno družbene organizacije in združenja. Javno znani so sicer podatki o nasilju nad starejšimi ženskami v »normalnih« časih, posebej v domačem okolju, ki bi moralo biti najbolj varno in prijazno. A nasilje tudi same (posebej s strani bližnjih) pogosto skrivajo, povzročitelje celo zagovarjajo, saj so odvisne od njihove pomoči.

Kakršnokoli nasilje nad ženskami bodisi da gre za psihične in čustvene zlorabe bodisi za fizično obračunavanje, ekonomsko prikrajšanost, spolno nasilje,… je nesprejemljivo in nedopustno in ga v Srebrni niti obsojamo. Apeliramo na preprečevanje, prepoznavanje in prijavljanje nasilja v razsežnosti družbene skrbi. Gre za pomoč v stiski, ki jo bomo morda jutri potrebovali sami.

Zahvala pa vsem, ki to področje prepoznavate in pomagate tako na individualni kot na sistemski ravni.

 

Pripravila:

Darinka Klemenc,                                             Biserka Marolt Meden,
Članica IO Srebrne niti                                            predsednica Srebrne niti

Arhiv novic